V nadaljevanju preberite:

Franceta Mesariča bi ga lahko med hiperrealiste prištevali zgolj pogojno, saj nekako ne ustreza dvema temeljnima principoma, in to sta radikalni formalni fotorealizem in nepretencioznost verističnega zrcaljenja. Prav te navidezne pomanjkljivosti pa so pravzaprav njegove temeljne odlike. Kljub odsotnosti klasičnega nadrealnega narativa, alogičnih jukstapozicij in ustaljenih fantastičnih ikonografskih prvin je uspevalo Mesariču ustvariti specifično atmosfero, ki njegova dela bolj kot v polje hipperealizma umešča v polje magičnega realizma. In to mu je uspevalo z minimalnimi sredstvi, zgolj z izbiro pogleda, ki je praviloma neatraktiven, vsakdanji, neredko celo banalen, zato pa toliko bolj oseben oziroma intimen.