Zrušil je Nixona, bo tudi Trumpa?

Knjiga Fear: Trump in the White House (Strah: Trump v Beli hiši), ki je pri založbi Simon & Schuster izšla danes, je mučen portret neizobraženega, koleričnega in paranoičnega predsednika, ki ga skušajo njegovi ministri in sodelavci ves čas nadzirati, da ne bi bilo usodnih posledic njegovega ravnanja. Pred predsednikom so sodelavci skrivali občutljive dokumente, da jih ne bi podpisal, ker so menili, da bi bili lahko škodljivi za ZDA.

Avtor Bob Woodward v knjigi na več mestih opisuje frustracijo šefa kabineta v Beli hiši Johna Kellyja, ki je po tradiciji najbližji človek predsedniku v zahodnem krilu. Zaradi Trumpove nepredvidljivosti in nepoznavanja svetovne politike je, piše Woodward, pogosto izgubil živce. Na enem od sestankov je tako o Trumpu rekel: »On je idiot. Nič mu ni mogoče razložiti. Ne vem, kaj tu počnemo. To je najhujše delo, kar sem ga kdaj opravljal.«

Braniti ga je treba pred njim samim

Če drži, kar piše Woodward, se ZDA soočajo z neposredno nevarnostjo in nujnim primerom: v Ovalni pisarni je duševno neuravnotežen »lažnivec«, z inteligenco »otroka v petem razredu«, kakor Trumpa opisujejo nekateri najbližji sodelavci, ki menijo, da ga morajo braniti pred njim samim in svet pred njim. Woodwardovo delo dokumentira številna prejšnja poročila o predsedniku, ki se je iztiril.

Če vzamete zares, kar piše Woodward, in treba ga je jemati resno glede na njegovo skoraj polstoletno ukvarjanje z washingtonsko elito, je čas za umik Trumpa s predsedniškega položaja na podlagi 25. amandmaja, ker »očitno ni sposoben izpolniti pooblastil in dolžnosti svojega urada«, meni Max Boot, kolumnist Washington Posta. »Četudi Woodward ne zakoliči temeljev v konceptualnem smislu, ponuja nove dokaze, ki potrjujejo, kar že vemo – da je tudi po več kot 18 mesecih na položaju Trump še vedno nesposoben za predsednika. Celo republikanci to vedo. Ti so zgolj odločeni, da to zanikajo, ker bi bilo prenevarno za njihovo politično blaginjo, če bi sprejeli resničnost,« piše Boot.

Škandalozne obtožbe

V zadnjem času je bilo objavljenih več knjig o Donaldu Trumpu in njegovem predsedovanju, ki so do njega zelo kritične. Med prodajne uspešnice spadajo knjige A Higher Loyalty: Truth, Lies, and Leadership nekdanjega direktorja FBI Jamesa Comeyja, ki ga je Trump odpustil, v slovenščino prevedena Ogenj in bes novinarja Michaela Wolffa in The Briefing: Politics, the Press, and the President nekdanjega Trumpovega svetovalca za medije Seana Spicerja. Vse tri knjige, tudi zadnja Woodwardova, navajajo škandalozne obtožbe in informacije o ravnanju predsednika in njegovih pomočnikov za zaprtimi vrati.

Številne trditve v Woodwardovi knjigi se ujemajo s trditvami v drugih knjigah in medijskih zapisih, vključno s tem, da John Kelly prezira predsednika in da so Trumpovi sodelavci zaradi previdnosti pred njim skrivali informacije. Trumpova sodelavca, katerih citati v knjigi so najbolj sočni, Kelly in obrambni minister James Mattis, sta Woodwarda pisno demantirala, ko so se odlomki z njunimi izjavami še pred objavo knjige pojavili v medijih.

Zakaj mu ne bi verjeli?

Ni torej razlogov, da zadnjemu avtorju, Bobu Woodwardu, ne bi verjeli, in Trump bo z njim težje obračunal kakor z drugimi pisci. Danes 75-letni novinar Washington Posta je živa legenda ameriškega in svetovnega novinarstva. Kot mlad novinar na začetku kariere je leta 1972 skupaj s kolegom Carlom Bernsteinom napisal serijo poročil o političnem škandalu, znanem kot afera Watergate, zaradi katere je moral tri leta pozneje predsednik ZDA Richard Nixon odstopiti. Medtem ko je bil Watergate za Nixona konec, je bil za Woodwarda začetek bleščeče kariere, med katero je nenehno izstopal z nekonvencionalno uporabo anonimnih virov, zadnja leta pa se posveča predvsem pisanju knjig, v katerih javnosti predstavlja zgrešene politike ameriških predsednikov. Tako je v osmih letih predsedovanja Georgea Busha ml. napisal štiri knjige, o Baracku Obami je napisal dve. V Washingtonu Woodwardovo ime omenjajo z velikim spoštovanjem, celo tisti, ki so bili tarče njegovih novinarskih člankov in preiskovalnih knjig. Je prejemnik dveh Pulitzerjevih nagrad, prvo je dobil skupaj s kolegom Bernsteinom.

Eden najbolje prodajanih avtorjev

Bob Woodward je eden najbolje prodajanih ameriških sodobnih publicistov. Tudi tokrat ima v zaledju močnega odvetnika iz Washingtona Roberta B. Barnetta, ki se je pogajal in sestavil pogodbe, ko je pisal knjige o drugih ameriških predsednikih in predsedniških kandidatih. Pred zadnjo knjigo je napisal The Last of the President's Men (Zadnji predsednikov človek), v kateri govori o Alexandru Butterfieldu, Nixonovem pomočniku, ki je odkril, da v Ovalni pisarni obstaja snemalni sistem, zaradi katerega je moral Nixon odstopiti. V svojih prejšnjih delih se je osredotočal predvsem na posamezne pomembne odločitve, kot je ameriška vpletenost v vojne na tujem ozemlju.

Woodward je objavil 18 knjig o ameriških predsednikih in politiki, med temi je 12 bestselerjev, vključno s knjigo Vsi predsednikovi možje, po kateri so posneli istoimenski film. V njem je Robert Redford igral Woodwarda, Dustin Hoffman pa Bernsteina.
Z novo knjigo Strah se vrača tja, kjer je najmočnejši, k ameriški moči in predsedovanju v resničnem času.
Prva rdeča nit Woodwardove knjige je Trumpovo zanemarjanje vprašanja nacionalne varnosti zaradi njegove obsedenosti z denarjem – trgovinskim primanjkljajem in ceno ameriških vojaških enot zunaj matične države. Tako je na vsakem sestanku spraševal, zakaj morajo ZDA toliko plačati za navzočnost ameriških enot v Južni Koreji.

Obsedenost s tviti in ratingom

Druga rdeča nit knjige je Trumpova obsedenost s tviti. Tako izvemo, da je naročil izpise svojih tvitov in jih proučeval, kateri so najbolj priljubljeni. To so bili tisti z najbolj šokantno vsebino. Z njimi je povzročal največ skrbi uslužbencem za nacionalno varnost, zato so ga opozarjali, da »bi nas lahko twitter odpeljal v vojno«. Zaradi nekaterih njegovih škandaloznih objav so skušali ustanoviti »odbor za twitter«, ki bi imel veto na Trumpove tvite. Vendar jim svojega šefa ni uspelo ustaviti. »To je dobro,« je rekel Trump po tem, ko je Twitter povečal število znakov v sporočilih s 140 na 280. »Vendar je škoda, ker sem Ernest Hemingway v 140 znakih.«

Woodwardova knjiga pelje bralce tudi na tajne sestanke. Tako se je 27. julija 2017 Trump sestal z najvišjimi uslužbenci za nacionalno varnost, namen sestanka pa je bil poskus izobraziti predsednika o pomenu zaveznikov in diplomacije. Trumpov pristop k tem temam je bil zelo poseben. »Gre le za liderja proti liderju. Človeka proti človeku. Mene proti Kimu,« je rekel o problemu Severne Koreje. Njegov najbližji krog sodelavcev je bil zaskrbljen zaradi, kakor so to imenovali, »velikega problema«, piše Woodward, oziroma nesposobnosti razumeti, da bi njegova križarska vojna z uvedbo carin lahko ogrozila svetovno varnost.
Vendar sestanek ni potekal po načrtu. Trump je napadel svoje generale: »Morali bi ubijati ljudi.«

Njegovi najbližji sodelavci opisujejo, kako ima izbruhe besa ter vulgarnosti in kako uživa v poniževanju drugih.
Woodward skozi vso knjigo prikazuje Trumpa kot obsedenega z ratingom v medijih in s svojo volilno bazo. Trump je videti osamljen in vse bolj paranoičen, pogosto v stanovanjskem delu Bele hiše dolge ure gleda televizijo.

Avtor potegne črto pod razmerami v Beli hiši, češ da je Trump »razdražljiv, nestabilen in nepredvidljiv vodja«, odločitev osebja, da obide predsednika, je »živčni zlom izvršne oblasti najmočnejše države na svetu«.

Dramatično

Številni spopadi v Beli hiši so bili že večkrat dokumentirani, toda izpovedi Trumpovih najožjih sodelavcev kažejo, da je položaj veliko bolj dramatičen, kot smo vedeli do zdaj. Woodward objavlja skrb vzbujajoč portret disfunkcionalne Trumpove Bele hiše, s podrobnimi opisi, kako je njegovo nekdanje in aktualno osebje vse bolj ogorčeno zaradi predsednika in vse bolj zaskrbljeno zaradi njegovega nepredvidljivega vedenja ter neznanja.