Biografija
O smehu Zlatka Čordića avtorja Jurija Hudolina, začinjena s številnimi izjavami in osebnimi fotografijami, postavlja Zlatkovo glasbeno in še bolj besedilno ustvarjanje v časovne, geografske in kulturne okvire. Sicer pa, če je Zlatko kje blizu, ga boste hitro slišali. Se pač glasno smeji!
Te dni se smeji še posebej veselo, mogoče doma nekoliko bolj tiho, kajti četrtič je postal očka. Če je sam začel življenjsko pot s staršema Besimom in Hasnijo Čordić ter sestro Almo v devet kvadratov veliki delavski baraki na Vevčah, je svoji družini prirapal precej višji standard.
Knjiga se začne prav v tej delavski baraki, od koder je poznejšega Princa Fužinca pot vodila v kar nekaj selitev in številne izkušnje, tako sladke kot grenke.
Zamisel za knjigo se je rodila, ko sta Jurij in Zlatko redno pila kavice na Trubarjevi ali kje drugje v Ljubljani in se pogovarjala o življenju in drugih splošnih zadevah, pomembnih in manj pomembnih. »Nekega dne sva se odločila, da ne bova zabijala časa samo s pogovori in da bova nekaj napisala. Knjiga je nastajala dve leti,« je pojasnil Hudolin. To je njegova prva biografija po dvajsetih romanih, gotovo pa ni zadnja. Kot pravi, bi rad napisal biografijo Igorja Vidmarja, le on se mora s tem še strinjati. Čeprav je po njegovem fikcija še vedno zelo privlačna, pa se mu zdi zanimivo, da občasno prestopi v drug žanr.
Jurij Hudolin, O smehu Zlatka Čordića, Beletrina, 2019
Pokazati s prstom
Hudolin popisuje zgodbo o vzponu mladega fanta s Fužin, ki je izstopal z vztrajnostjo in optimizmom in je videl svet v vsej lepoti, čeprav je bil obkrožen s podobami in zgodbami s socialnega dna, priseljencev, brezdelnežev, prestopnikov in kriminalcev, drog, nasilja in krvi. Pot do tega, da je postal ena od osrednjih zvezd slovenskega rapa, je bila kar dolga.
V knjigi preberemo tudi zgodbo, ki se je zgodila Čordićevi družini, ko jim je Marija Posel prodala stanovanje z dejansko manjšo kvadraturo, kot ga je obljubljala. In to s posredovanjem nepremičninske agencije. »Gospo Marijo Posel sem omenil zato, ker je poskrbela za zgodovinski nateg moje družine, in zdelo se mi je korektno, da to vključim v knjigo. Še vedno se držim načela, da je treba na lopove kazati s prstom. To je nauk, zame in za druge, ki bodo knjigo prebrali, da dandanes težko komu zaupaš na besedo.«
»V knjigi sem moral omeniti tudi zgodbo iz neke trgovine. Ko sem nabavil vse, kar sem nameraval, sem prišel na blagajno. Varnostnik me je prijazno vprašal, ali imam njihovo kartico, da bi tako dobil 20-odstotni popust na določene izdelke. Nimam nobenih tovrstnih kartic. Zahvalim se mu za ponudbo, prodajalka pa 'prijazno' reče: Kaj bi njemu dajali kartico, on je itak poln denarja. Zagotovo niso vsi, ki jih kdaj vidite govoriti po televiziji, bogati. Lahko pa povem, da na srečo zadnjih pet let živim od glasbe, od tega, kar imam rad, kar me osrečuje.«
»Knjigo sem napisal, ker se mi je zdela zanimiva druga dimenzija Zlatka. To je človek, ki izhaja iz barake in se vse življenje ne afna in ima svoje življenjsko stališče. Hkrati pa je velik delavec in velik poštenjak. Je dokaz, da se tudi v naši nepotistično prepleteni družbi da uspeti, in je lahko vzor slovenski mladini,« pravi Hudolin.
Drži se tega, kar te veseli
Zlatko je bil vedno zoprno optimističen, kar je mnoge motilo, in tak je še danes, se nasmehne avtor knjige. »Ta svoj optimizem je spremenil v vztrajnost in vitalizem. Njegova velika družina mu daje nov raperski zagon, ni čudno, da je postal novo gibalo slovenskega pozitivnega hiphopa.«
Nikoli si ni želel slave, se je pa želel izražati. »Ko človek najde, kar ga veseli, se mora tega držati, ne glede na to, ali je enostavno ali ne. V knjigi so zapisi o nekaterih obdobjih mojega življenja, o katerih nisem nikoli javno govoril. To so bila obdobja, ko mi je šlo predvsem za zabavo in ko nisem razmišljal o posledicah.«
Odraščal je na Novih Fužinah, v največji stanovanjski soseski v Sloveniji, ki pa je pretirano stigmatizirana. Gotovo je tudi to, da je marsikatero svojo pomanjkljivost spremenil v prednost. Hudolin se s tem strinja. »Zlatko ni široko izobražen, globoko opismenjen in tvori drugačno sintakso, ki je nepravilna, kar je značilno za raperje. Vendar pa je svojo držo oblikoval v moč in z njo napaja mladino s pozitivizmom, z vero v življenje in vero v svet.« Očitno je, da je bil biografski razlog za nastanek knjige bolj stranskega pomena. Hudolina je namreč pritegnilo njegovo življenjsko stališče. »To se mi je zdelo zelo pomembno, kajti današnja mladina, ki živi v defetizmu, sploh nima več svojega stališča. On pa ga ima in mislim, da ga zelo uspešno predstavlja. Niti ne patetično, temveč po svoje, tako, da je polno upanja.«
Zlatko v knjigi razkriva kopico podrobnosti iz desetletne glasbene kariere, v kateri je nanizal več albumov in uspešnic. Ponuja tudi zanimiv osebni vpogled v oblikovanje slovenske hiphop scene, ki ga je deloma srčno sprejela, deloma pa agresivno zavrnila. In kot pravi med zanj značilnim huronskim smehom: Svet je lep, vsemu navkljub.
Ooooo, Zlatko!
Vsakemu ponosno povem, da si bil moj učenec. Bilo je kar nekaj težav z najino realizacijo nalog, nazadnje pa se je izkazalo, da so to bile le »razvojne motnje«. Besedila ti nikoli niso preveč šla. Ne vem, kaj se je v tebi prebudilo, razsvetlilo, spremenilo, da so besedila tvojih pesmi postala poučna globoka, z jasnim sporočilom in namenom spremeniti svet na bolje. Postavljaš ogledalo družbenemu sistemu, ki te kot mladostnika morda ni najbolje razumel. Morda so »Fužine« naredile svoje, in ker si njihov sin, si močnejši. Znal si se pobrati in izkoristiti svoje sanje sebi v prid. Pokazal si, da se da priti s temne na svetlo stran življenja. Zato sem ponosna nate. Ne bom pozabila tvojih besed: »Odšel sem iz Fužin, Fužine pa niso šle iz mene.« Princ Fužinc, hvala za plemenita dejanja, ki jih nesebično deliš z nami. Mi smo s taboooo!
Damjana Korošec, ravnateljica OŠ Nove Fužine
Komentarji