Življenje je težko, toda mogoče ga je izboljšati

Jordan Peterson je profesor psihologije na univerzi v Torontu, dela pa tudi kot klinični psiholog. Ne v javnosti ne v akademskem svetu do nedavnega ni imel posebnega pomena.

Objavil je številne strokovne članke in le dve knjigi – Zemljevidi smisla leta 1999 in 12 pravil za življenje januarja letos, ki je že prevedena v slovenščino.

Medtem ko prva knjiga, ki jo je pripravljal 13 let, ni vzbudila širše pozornosti, pa je druga, 12 pravil za življenje – Protistrup za kaos, ki je izšla pri založbi Random House Canada (v Sloveniji pri založbi Družina, v prevodu Nikija Neubauerja, s spremno besedo Žige Turka) nemudoma postala mednarodna uspešnica.

Internetni zvezdnik

Tako veličastnega uspeha ne kaže pripisati sami knjigi, ampak predvsem dejstvu, da je 55-letni Kanadčan Jordan Peterson v zadnjem poldrugem letu postal eden od najvplivnejših in polemičnih javnih intelektualcev. Dosegel je globalno prepoznavnost, med njegovim občinstvom pa prevladujejo mladi, ki ga spremljajo na družabnih omrežjih, zlasti na youtubu, kjer objavlja svoja predavanja, intervjuje, izjave ..., in se do aprila 2018 ponašajo z več kot 48 milijoni ogledov. Jordan Peterson je internetni zvezdnik. Postal je ikona desnice, sam pa se označuje za liberalca in z nekaterimi stališči za levičarja.

Peterson je svoja predavanja začel objavljati na youtubu leta 2013, a niso bila odmevna. Konec leta 2016 pa je pritegnil nepričakovano pozornost z objavo več kratkih videov o kanadskem predlogu dopolnitve zakona o človekovih pravicah, znanega kot C-16. Istega leta je začel tudi s svojim podcastom The Jordan B. Peterson Podcast, v katerem je do zdaj gostil številne ljudi.



Denar priteka

Podjetniške žilice mu očitno ne manjka. Leta 2017, potem ko se je vpletel v zakon C-16, je za snemanja lastnih predavanj iz psihologije na univerzi v Torontu najel produkcijsko ekipo. Plačal jo je z denarjem, ki ga je zbral prek strani skupnega financiranja (crowdfunding) Patreon. Prihodki so rasli s 1000 dolarjev na mesec avgusta 2016 na 14.000 dolarjev januarja 2017 ter na več kot 50.000 dolarjev na mesec julija 2017.

Zatem je še s tremi kolegi naredil terapevtski program s pisanjem (writing therapy) s serijo spletnih vaj in še nekaj spremljajočih programov, ki vodijo udeleženca skozi proces načrtovanja lastne želene prihodnosti.

Kritika politične korektnosti

Peterson se je, povedano na kratko, ljudem, predvsem zagovornikom tradicionalnih vrednot, najbolj priljubil s kritiko politične korektnosti, politična korektnost pa po splošnem prepričanju velja za levičarski izum. A resnici na ljubo, proti maniji politične korektnosti so veliko pred Petersonom javno govorili številni levičarski intelektualci, med njimi kot zastavonoša Slavoj Žižek.

Petersonovi glavni tarči sta postmodernizem in neomarksizem, operira in obračunava s filozofi, kot sta Sartre in Derrida, poskuša torej biti tudi filozof, a je daleč od tega. Tudi ko vnaša zgodovinske elemente in primerjave, ostaja okovan v vedenje o psihologiji in v vrednote ruralne Kanade v 60. letih, kjer je odraščal v krutih podnebnih in izoliranih razmerah, kjer zima traja skoraj pol leta in temperature 40 stopinj pod ničlo radikalno vplivajo na način življenja in razmišljanja.

Kakor pravi v knjigi, je tam veliko mačk s kratkimi repi in uhlji, ker so jim vrhnji deli zmrznili in odpadli. Njihova domača mačka pa je nekoč, ko se je izmuznila iz hiše, ne da bi to opazili, z dlako primrznila na betonske stopnice pred vhodom.

Svoboda govora in nevtralni spol

Jordan Peterson je torej zaslovel s tem, ko se je javno uprl zahtevi kontroverznega zakona C-16, po katerem ne bi smel oseb ogovarjati z zaimkoma ona/on, po biološkem spolu, ampak nevtralno. Zakon zahteva uporabo spolno nevtralnih izrazov, za kar so si v angleščini izmislili več neologizmov, med drugim zhe in zher. Peterson ne nasprotuje zaščiti spolnih manjšin, ampak spremembi jezika večine. Gre mu za svobodo govora. Zatrdil je, da teh umetno ustvarjenih besed ne bo nikoli uporabljal, s čimer je pridobil veliko privržencev na vseh straneh in tudi nekaj kritikov.

Druga zgodba pa je, čemu je uveljavitev teh izrazov pripisal: »Te besede so predhodnica postmoderne, radikalne levičarske ideologije, ki jo preziram, in je, po mojem profesionalnem mnenju, grozljivo podobna marksističnim doktrinam, ki so v 20. stoletju pobile najmanj sto milijonov ljudi.«



Zdravorazumskost

Peterson v svoja predavanja in tudi knjigo 12 pravil za življenje vključuje različna področja – od psihologije do politike, filozofije, metafizike, religije. Z njim se je v veliko stvareh prav zlahka strinjati, ker so zdravorazumske, zdravorazumskost pa je, kakor vemo iz vsakdanjega življenja, šla precej po zlu. Če bi manj razlagal in pri tem manj posegal na toliko področij, ki jim ni kos, bi bil marsikdaj prepričljivejši, čeprav mu prepričljivosti, ko govori o vrednotah posameznika in družbe, ne manjka.

Toda očitno se je bal, da se bo knjiga znašla med priročniki za samopomoč, kar načeloma zagotavlja največjo branost, nima pa intelektualne teže. Zato je v njej združil uporabno psihologijo, temelječo na številnih primerih iz lastne klinične prakse, osebne anekdote in reference na Junga, Nietzscheja, Dostojevskega, Solženicina, Freuda, Piageta, Rogersa, Sveto pismo in še številne druge.

Knjiga želi mlade ljudi, ki še oblikujejo svoje vrednote, stališča, odnos do sebe in drugih, ter tiste, ki vzgajajo, predvsem starše, usmeriti k tistemu, kar so za Petersona dobrota, lepota, skladnost, resnica. In tem vrednotam ne kaže ugovarjati.

O moškem zatiranju

In katera svoja prepričanja Peterson označuje za levičarska? Na primer to, da je ogrožena stabilnost družbe, če se dragocene dobrine razporejajo same in izrazito neenako. Drugo po njegovem levičarsko prepričanje bi lahko bilo, kakor sam pravi, da ni v redu vse večje spreminjanje univerzitetnih uprav po zgledu zasebnih korporacij. V tem »levičarskem« kontekstu pa tudi ne razume, zakaj država financira študije, ki jih imenuje neomarksistične, ter v tem okviru smeri kot so ženske študije, etnične študije, rasne študije, književnost, sociologija, umetnostna zgodovina, čedalje bolj pravo ter tudi druge, ki so po njegovem mnenju prežete z neomarksistično ideologijo. Tu mlade učijo, pravi, da je naša kultura rezultat moškega zatiranja.

V resnici pa so ženske vse močnejše, ugotavlja Peterson. Če izvzamemo znanost, tehnologijo, inženirstvo in matematiko, je na univerzah več žensk kot moških in če se bo nadaljeval ta trend, bo moških na univerzi čez 15 let zelo malo. Ima prav, podobno je tudi pri nas. Peterson razglablja o vzrokih, ki so do tega pripeljali, a so gotovo kompleksnejši, a se je mogoče strinjati, da to za družbo ni dobro.

Ne nazadnje je to slabo tudi za ženske, saj si večinoma za partnerje ne želijo moških, ki so manj izobraženi in slabše zaslužijo od njih. Tako vsaj kažejo raziskave, medtem ko moških ne moti, če so njihove partnerke slabše izobražene in plačane od njih. Po podatkih Raziskovalnega centra Pew je zakonec z dobro službo visoko na seznamu prioritet za skoraj 80 odstotkov nikoli poročenih žensk, ki pa bi se rade poročile (in za manj kot 50 odstotkov moških).

Če se pogovarjate z dekleti in mladimi ženskami, vam je jasno, da danes veliko težje najdejo partnerje kot nekoč. Med 12 pravili za življenje Peterson obravnava tudi ta problem.

Življenje je težko, avtor ves čas poudarja v knjigi, toda mogoče ga je izboljšati, če ste na primer med tistimi ljudmi, ki ste dojeli, da ste preveč truda in časa posvetili službi ter premalo sebi in svoji družini.