V nadaljevanju preberite:

Danes se veliko govori o poskusih revizije zgodovine, a to nikakor ni imanentno le eni strani. Revidirajo ali – kar zadeva rabo totalitarnih principov – vsaj minimalizirajo se tudi različna travmatična poglavja iz naše tako imenovane polpretekle zgodovine, ki smo jih v zadnjih tridesetih letih vendarle osvetlili z različnih zornih kotov. Mednje nedvomno sodi tudi fenomen Golega otoka, ki je postal v očeh mnogih zgolj nekakšen minoren eksces oziroma napaka komunističnega režima ali pa celo zgolj nekoliko preveč oster, vendar nujen obračun, če s(mo) se hoteli ubraniti stalinizma. Zbornik, ki ga je uredila Manca Erzetič, prepričljivo demantira takšne teze, obenem pa prinaša kar nekaj novih dejstev. Glede Golega otoka namreč vlada prepričanje, da o njem vemo vse, zato so nova dognanja in (re)interpretacije brez pomena oziroma bi bilo za marsikoga najbolj optimalno, da se to zgodovinsko poglavje kar zapre in prepusti pozabi.