Zgodba od enega, besedilo drugega, knjiga od obeh

Zgodbo o tem, kako prevarante prevarajo še večji prevaranti, napoveduje besedilo s platnic; zgodbo o skrivnostni zbirki Ericha Šlomoviča, čigar življenjska pot je z vsakršnimi obrati popisana v prologu romana. Kje so končali njegovi cezanni, renoirji, degasi, gauguini, matissi, modiglianiji? In kako ljudje, ki so bleščeče ponaredke »iz izgubljene zbirke« znali spraviti na umetnostni trg?

O podvigu mojstrov svojega posla v majhni vasici sredi panonske ravnice blizu Pančeva v Srbiji in o prevarah, humorju, erotiki v trgovini z umetninami govori roman Slavka Pregla in Leona Pogelška Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič.

Dvoavtorski roman je zasnovan po resničnih dogodkih, kot jih je Slavku Preglu opisal eden od akterjev, ljubljanski galerist Leon Pogelšek, ki je s prodajo starin in umetniških del, sprva na bolšjem trgu v Ljubljani, kasneje pa tudi v Trstu, Beljaku, Gradcu, Zagrebu in Beogradu, začel leta 1984, konec devetdesetih skupaj z Jakom Prijateljem vodil ljubljansko galerijo Anonimus, leta 2013 pa prevzel kuratorstvo in upravljanje najstarejše ljubljanske galerije, Galerije Kos v prehodu Nebotičnik.
 

Gospod Pregl, ste Šlomovičevo zgodbo odkrili, ko vam jo je predstavil gospod Pogelšek, ali ste za misteriozno zadevo vedeli že prej?

Pregl: Vedel sem za slavnega Ambroisa Vollarda, ki je v Parizu trgoval z impresionisti in modernisti, a o Šlomoviču sem videl le Bulajićev film Donator, vendar mu nisem posvečal posebne pozornosti. V zgodbo sem »padel«, ko mi je svojo pustolovščino povedal Leon. Poiskal sem podatke o Šlomoviču, »mojstrovem vajencu«, in o njegovi tragični vrnitvi iz Francije v domovino; to je zdaj predgovor in okvir najine knjige.
Pogelšek: V čisto slučajnem pogovoru v moji galeriji mi je Slavko predlagal, naj mu opišem kakšno dobro zgodbo iz posla z umetnostjo in starinami, predvsem kakšno resnično in pikantno, ki sem jo sam doživel … Povedal sem mu, da sem to že pred časom začel pisati, a da moja knjiga počiva na isti strani že petnajst let. Rekel je, da bi šla skupaj naprej. Pa sva šla.
 

Vajino knjigo je izdala založba Admiral v srbskem prevodu Miljenke Vitezović. So kakšni posebni razlogi, da je srbska izdaja izšla pred slovensko?

Pregl: Seveda. Glavni ponarejevalec je živel in delal v vasici Starčevo pri Pančevu, streljaj od Beograda, in veliki kombinator Bata ter še nekaj pomembnih akterjev je bilo iz Srbije. Poznalo jih je veliko ljudi in zdelo se je prav najprej spregovoriti srbski publiki.


 

Koliko je v vajini knjigi – založba pravi, da je »nastala na podlagi resničnih dogodkov«, gospod Pogelšek je na srbski televiziji ocenil, da je osemdeset odstotkov zgodbe resnične – vljudnostnih zamolkov?

Pogelšek: Vljudnostnih zamolkov je zelo malo. Vsi junaki – razen nekaj Ljubljančanov – nastopajo s pravimi imeni, njihova dejanja so bila taka, kot so opisana. Po svoje so postali nesmrtni, nekakšni heroji, saj so »zaj…..« cel svet. To je pač del srbskega značaja in tam take mojstre precej spoštujejo. Soproga glavnega kombinatorja Bate je čustveno povedala, da sva mu postavila trajen spomenik. Tudi ostali, kar je še živih, so zelo ponosni. Ampak seveda: tudi nekaj izmišljij je bilo treba in kakšne dogodke postaviti na glavo; knjiga je zato berljiva in napeta.
Pregl: Leon se je iskril od zgodb, polno je bilo pobegov sem in tja, materiala je bilo ogromno in jaz sem iz vsega pač sestavil rdečo nit, da zgodba lepo teče. Tu, pri povezovanju v celoto, pa pri oblikovanju konkretnih likov je bilo največ domišljije. Leon se je včasih upiral, da ni bilo čisto tako, tudi tam, kjer se mladi junak ukvarja z zapeljivo žensko, in jaz sem mu odgovarjal, da piševa roman in ne dokumentarnega zapisa. Na tiskovni konferenci v Beogradu sem na vprašanje, kako je potekalo najino sodelovanje, odgovoril, da je zgodba Leonova, besedilo je moje, knjiga pa je od obeh.
 

Kakšni so bili odzivi poznavalske publike na vajino knjigo?

Pogelšek: Poznavalska publika je bila najprej presenečena, da se je zgodba javno pojavila v knjigi. Mnogi so želeli nastopiti v njej, nekaterih je bilo malo strah, da bo napisanega česa preveč in da bodo kompromitirani. Na koncu, če povzamem, je bilo veliko več naklonjenosti kot negodovanja. Nekaj neprijetnih telefonskih klicev in sms-sporočil je tudi priletelo, a to je nebistveno. Večini bralcev je všeč, da zgodba ni šla v pozabo.
Pregl: Veliko prijateljev in znancev, dobrih bralcev, mi je sporočalo, da so navdušeni. Jaz sem jih pohvalil, če so knjigo kupili, in čemerno mrmral, če so si jo izposodili v knjižnici.
 

Tematika ponaredkov je zmeraj zanimiva. Koliko je po vajini oceni danes »v igri« na svetovnem trgu umetnin neavtentičnih del, tako tistih, ki jim je avtorstvo zgolj pripisano, ali popolnih ponaredkov? Ali pa del, ki veljajo za nesporen original, pa to morda niso?

Pogelšek: Od pamtiveka so ljudje delali ponaredke, začenši z Rimljani, ki so zbirali Grke in Etruščane; ko je določenega »blaga« zmanjkalo, so ga bolj ali manj uspešno pač naredili. Že takrat sta povpraševanje in ponudba oblikovala trg, tako je tudi danes. Pogosto se, iz najrazličnejših razlogov, sliko opremi z oznako »pripisano«, ali avtorju ali njegovi delavnici. Govorimo seveda o starih slikah. Cena se v tem primeru giblje med 15 in 30 odstotki avtorskega originala. Ocenjujem, da je na svetu v celotnem korpusu likovnih del približno tretjina ponaredkov. Poznamo več kategorij:
– imamo slike, ki so prave in imajo vse papirje, da so prave;
– imamo slike, ki so »falš« in so razglašene za prave;
– imamo slike, ki so prave, a razglašene, da niso prave.
Trg je velik in pri tem gre seveda zelo pogosto za preigravanja, izsiljevanja in prestižna soočanja med trgovci in stroko; trgovanje z umetnostjo je najlepši in najbolj umazan posel na svetu. Veliko je tudi ljubosumja in lažnega znanja, ki se ga gredo birokrati na odločujočih položajih, ki so si prigrabili pristojnost odločanja. Na pristnost torej velikokrat vplivajo dejavnosti, ki s pristnostjo nimajo nobene zveze. Kot vemo, tudi Ljubljana ni povsem brez takih zgodb.
 

Za kopista prevarantske vrste je največji užitek preslepiti strokovnjaka. Vajina zgodba ima ob tem še dodaten zasuk, da prevarante prevarajo še večji prevaranti. Sodi to v omenjenih osemdeset odstotkov?

Pogelšek: Glavnega ponarejevalca, Risto, je gnala točno ta strast. Ni mu bilo tako pomembno, da je pokasiral velik denar, čeprav ga kajpak to ni motilo, predvsem ga je polnil prestižni užitek, da je preslepil stroko na njenem terenu, pa seveda kupca tudi. Pokazal jim je, da so nesposobni, da ne znajo vsega, kar si domišljajo. Bil je superioren, on, s kmečkega posestva sredi panonske ravnice, se je vzvišeno ponorčeval iz galeristov vsega sveta.
Pregl: Mene je popolnoma očaralo dejstvo, kako je Bata sestavil prepričljivo zgodbo celotnega posla: slike so bile katalogizirane na razstavi, od Pariza naprej se je vedelo zanje in so med vojno izginile na verjeten način. Potem cigani najdejo staro zalogo slikarskih materialov iz časa nastanka slik. Genialni Rista, ki je preštudiral tone likovnih monografij, prepričljivo slika v maniri slavnih slikarjev. Neki narkoman »najde« slike na podstrehi bogu za hrbtom … Strokovnjak, ki piše ekspertize, nima nobene možnosti, da bi s takrat znanimi postopki odkril, da gre za ponaredke. Velemojstri, vsi po spisku. Do trenutka, ko pohlep sesuje vse skupaj.
 

V epilogu knjige navajate, da je šlo iz Starčeva v svet več kot štiristo umetnin, za katere nikoli ni bilo ugotovljeno, da so ponaredki. A je šlo vse to skozi ljubljanske roke Leona Sattlerja?

Pogelšek: Ne, ne, jaz sem bil le del zgodbe. Ko je knjiga izšla in sem dobival različne odzive, mi je nekaj oseb povedalo, da je posel s temi deli še lep čas tekel naprej, jaz pa tega nisem vedel, saj so me izločili, ker me niso več potrebovali.
 

Kdo od vaju je bolj zaslužen za zanosne kulinarične opise?

Pregl: Leon je v nekem intervjuju izjavil, da sem živo nasprotje hedonizma. Toliko o mojih zaslugah pri tem.
Pogelšek: Zanosni kulinarični dogodki v knjigi so moja doživljanja kulinarike iz osemdesetih let. Nočem samo, da bi bralcem delal apetit in jim pomagal, da se jim cedijo sline. Želel sem, da bi bila knjiga tudi dokument tistega časa; hotel sem poustvariti bonvivantsko klimo v takratni naši skupni državi Jugoslaviji.
 

Ob liku, kakršen je Bata, bralec tako rekoč instinktivno pomisli, da bi zgodba morala dobiti scenarij, dobrega režiserja, skratka filmsko obdelavo. Mislita podobno?

Pogelšek: Liki, ki sva jih opisala v knjigi, in njihova dejanja, ki so na robu kriminala ali pa tudi že čez, bi tudi po moje zaslužili, da postanejo nesmrtni ali na filmu ali v kakšni dobri seriji na malih ekranih.
Pregl: Midva sva ustvarila knjigo. Kajpak bi bil vesel, če bi se je sedaj lotili filmarji. V knjigi ni umorov, je pa precej drugih očarljivih strasti.