Ženske, človeštvo in temačna prihodnost

Časopis Guardian je nedavno objavil seznam stotih najboljših knjig 21. stoletja. Kako je nastal, ni čisto jasno. Morda so ga sestavili kar sami uredniki in pisci knjižnih kritik, morda so si pomagali s podatki o uspešnicah.

Vendarle to ni tako pomembno. Rada imam knjižne sezname, saj so kot turistični vodič za branje, vodijo nas do knjig, ki jih še nismo brali, in nas spomnijo na to, kje vse smo že bili. Res je, da na seznamu prevladujejo knjige iz anglosaških krajev. V Veliki Britaniji so prevodi knjižnih del redki, nekoč so predstavljali le poldrugi odstotek vseh izdanih knjig, a v zadnjih nekaj letih se ta številka povečuje; zaradi skandinavskih kriminalk in Knausgårdovih avtobiografij, italijanskega literarnega vala, ki ga je sprožila Elena Ferrante, Harukija Murakamija, ki je že stalnica, in tudi pisateljev, ki prihajajo iz Afrike, kot je to recimo Chimamanda Ngozi Adichie. Bralci pa so se očitno zaljubili tudi v poljsko pisateljico Olgo Tokarczuk, ki je kar dvakrat prejela mednarodno nagrado man booker.

Preden začnemo plezati po lestvici knjig, naj povemo tudi, da prodaja knjig v Veliki Britaniji počasi narašča – lani za dva odstotka, je pa za kar 43 odstotkov zrasla prodaja zvočnih knjig. V Sloveniji prodaja knjig žal upada, zato je pričujoči izbor – prevedenih je veliko knjig s seznama – lahko dobra spodbuda za obisk knjigarne, saj obeta dobro branje.

Torej, lestvica. Knjige, ki so se znašle na njej, so različnih žanrov, od fikcije do poljudnoznanstvenih del, od kriminalk do avtobiografij. O mnogih sem napisala dolge eseje, ko sem še pisala za Sobotno prilogo, in se mi zdijo kot stare znanke. Med izbranimi deli je presenetljivo veliko avtoric.
Po lestvici smo se sprehajali svobodno, kot da bi bili med prodajalci sadja na tržnici in bi z vsake stojnice pokusili tisto, ki nam je bilo najbolj všeč.
 

Prebojne točke ženskega glasu

Na stotem mestu je knjiga Nore Ephron Moj vrat mi gre na živce in druge misli o tem, kako je biti ženska (Vale-Novak, prevod Polona Glavan), humorna zbirka esejev o modrosti, staranju, New Yorku in ljubezni. Ephronova, umrla je leta 2012, je ena najboljših scenaristk, kraljica romantičnih komedij – med drugim je napisala scenarije za filme Romanca v Seattlu, Julie in Julia in Ko je Harry srečal Sally. Zaslovela je z zajedljivimi kolumnami, v katerih je pisala o modrčkih, hrani, ločitvi in o tem, zakaj je sploh postala novinarka – zaradi Lois Lane, Supermanove punce.



Na osemindevetdesetem mestu je Dekle z zmajskim tatujem Stiega Larssona (Prešernova družba, prevod Danni Stražar). Še dobro se spomnim, kako je ta knjiga čez noč postala uspešnica, in tako kot v pravem kriminalnem romanu, v katerem je truplo tisto, ki premakne zgodbo, je bil pisatelj slavne milenijske trilogije takrat že mrtev. Larsson je bil borec proti skrajnim desničarjem, zato so njegovo prezgodnjo smrt povezovali z umorom, kasneje je prišlo na dan, da je morda te knjige napisala ali jih vsaj popravila njegova partnerica Eva Gabrielsson, ki je kasneje tožila pisateljeve sorodnike, ker so hoteli pobasati ves dobiček od prodaje. Šlo naj bi za več kot 25 milijonov evrov.

Sledi Prelomna točka Malcolma Gladwella (Orbis, prevod Miha Avanzo, Pavel Koltaj), avtorja poljudnoznanstvenih uspešnic. V Prelomni točki piše o tem, da imajo majhne stvari lahko velike posledice in da so spremembe možne in uresničljive. Prevedena imamo še njegova dela Preblisk, Prebojniki ter David in Goljat, v prvem piše o moči intuicije, v drugem o uspehu, v tretjem pa o tem, da se splača upreti in da je moč premagljiva. Gladwell, ki ima uspešen podkast, je pred kratkim izdal novo knjigo z naslovom Talking to Strangers, v kateri se sprašuje, zakaj zaupamo neznancem.
 

V znamenju romanov

Okoli osemdesetega mesta se je nabralo kar nekaj leposlovja. Srečišče je delo nemške pisateljice Jenny Erpenbeck (Litera, prevod Tina Štancar). Gonilo zgodbe je počitniška hišica ob jezeru, skozi katero je zgodovina zdrsela divje kot planinec iz strme stene. Kdo je v njej živel pred nacizmom, med drugo svetovno vojno ali pa v času, ko je državo osvobajala Rdeča armada? Gre za knjigo, ki popiše zgodovino 20. stoletja.

Knjig angleške pisateljice, dramatičarke in pesnice Deborah Levy žal še nimamo prevedenih, razen nekaj odlomkov. Swimming Home, Hot Milk in The Cost of Living, zadnja se je znašla na lestvici, so intenzivne pripovedi o človeških odnosih. Levyjeva je avtorica osmih romanov. The Cost of Living so njeni spomini, piše o času, ko se je ločila. »Pravijo, da je kaos nekaj, česar se najbolj bojimo, a začela sem verjeti, da je nekaj, kar si najbolj želimo.« Njene junakinje se borijo za svobodo, za smisel življenja, četudi v avtobiografijah piše o sebi, pravi, da je v zgodbah pogumnejša, kot je v resnici. Svobodo si želijo tako moški kot ženske, meni, saj je znotraj nekih utečenih norm skupnega življenja ni tako veliko. Kaj storiti? Kje jo najti?

Na dvainosemdesetem mestu je grozljiva pravljica za otroke Coraline mojstra fantastične proze Neila Gaimana (Mladinska knjiga, prevod Jolanda Blokar). Glavna junakinja v hodniku stare hiše, v kateri živi, odkrije nov svet, ki je enak kot naš, le da imajo ljudje gumbe namesto oči. Tam sreča tudi novo mamo, ki si želi deklico Coraline samo zase.
 

Možganske vijuge

O razslojeni družbi govori knjiga Velika ideja, ki sta jo napisala zakonca Kate Pickett in Richard Wilkinson (Penca in drugi, prevod Janez Penca), ki se je znašla na devetinsedemdesetem mestu. Prepričana sta, da je enakost boljša za vse. Knjigo so poimenovali kompas za obnovo družbe. Avtorja v njej trdita, da vsi družbeni problemi, od krajše življenjske dobe, drog, najstniškega materinstva, težavne integracije v družbo in kriminala do duševnih bolezni in debelosti, izvirajo iz istega gnezda – razslojene družbe.

Nekaj mest naprej najdemo uspešnico Razmišljanje, hitro in počasno psihologa izraelsko-ameriških korenin Daniela Kahnemana (Umco, prevod Špela Vodopivec). Ta pomembna knjiga govori o našem racionalnem in iracionalnem bistvu, o tem, kako delujejo naši možgani, ki so vedno nekaj sekund pred našo zavestjo. Nobelovec Kahneman v njej recimo opozarja, da kadar so možgani preveč zaposleni, kaj hitro sprejmemo sebične odločitve ali spregledamo na cesti nekoga, ki je v težavah in bi mu lahko pomagali. Zaposleni možgani bodo prej izjavili kaj seksističnega ali šovinističnega.

 

Evropa v malem

Na petinsedemdesetem mestu je poljska pisateljica in nagrajenka Vilenice Olga Tokarczuk z delom Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (Cankarjeva založba, prevod Jana Unuk), ki govori o svetu, v katerem živimo in v katerem ljudje brez usmiljenja ubijajo živali, a nekega dne jih pričaka maščevanje. V slovenščino so prevedeni tudi njeni romani Beguni, Pravek in drugi časi, Dnevna hiša, nočna hiša in Jakobove bukve.
Poljski pisateljici sledi irski avtor Sebastian Barry s knjigo Days Without End, sago o vojni. V slovenščini imamo njegov roman Skrito sporočilo, o ženski, ki je več kot petdeset let preživela v sanatoriju za duševne bolnike.



Špance zastopa Javier Marías, oblikovalci lestvice so izbrali njegov roman Zaljubljenosti (Cankarjeva založba, prevod Marjeta Drobnič), ki govori natančno o tem, o čemer priča naslov. Ženska se zaljubi, a kaj, ko je moški, na katerega je vrgla oko, že zaljubljen. Vse skupaj pa zaplete še umor oziroma sum umora.
Številka šestinšestdeset je rezervirana za fiziko. Sedem kratkih lekcij iz fizike enega najbolj vplivnih in branih znanstvenikov Carla Rovellija (DMFA, prevod Alojz Kodre) je svetovna uspešnica in govori o vesolju, črnih luknjah, času, kvantni fiziki in o tem, da realnost še zdaleč ni to, kar mislimo, da je.


 

Neubogljive celice drugega spola

Povsem nov žanr, v katerem ženske niso več ubogljive ali nesrečne žrtve, je otvorila ameriška pisateljica Gillian Flynn z romanom oziroma kriminalko Ni je več (Mladinska knjiga, prevod Dušanka Zabukovec), ki je na petinšestdesetem mestu. Kot pravi pisateljica, je feminizem zanjo to, da imamo tudi negativne literarne junakinje. Njena junakinja je zapeljiva, preračunljiva, kruta, razvajena in do konca manipulativna.



Zanimivo je, da se kralj napetih zgodb in grozljivk Stephen King na seznam ni uvrstil s kakšnim od svojih napetih romanov, temveč s knjigo On Writing, ki je mešanica spominov in priročnika za pisanje. V njej se spominja otroštva, kokaina in alkohola, nad katerima se je navduševal na začetku kariere, ter modruje, da muza nikoli ne priplava z neba, ampak je zakopana globoko v kleti hiše in čaka, da bo pisatelj našel lopato in pogum ter jo izkopal. Meni tudi, da je pisanje posebne vrste telepatija.

V sredinskem delu lestvice najdemo nenavadno biografijo Rebecce Skloot Nesmrtno življenje Henriette Lacks (Mladinska knjiga, prevod Irena Duša). Če bi danes šli v katerikoli laboratorij na svetu in odprli zamrzovalnik, bi v njem verjetno našli na milijone Henriettinih celic, ki so sicer bolj znane pod strokovnim imenom HeLa.


 

Podzemlje

V zadnjih nekaj letih je bralce navdušila avtobiografska serija romanov o Patricku Melrosu. Po njih so posneli nadaljevanko z Benedictom Cumberbatchom v glavni vlogi. Edward St Aubyn v njih zabavno, a tudi kruto realistično govori o svoji odvisnosti od alkohola in mamil, o očetu, ki ga je zlorabljal, o snobovski družbi, v kateri je živel. Serija knjig, ki ji pravijo Hamlet na heroinu, bo menda kmalu izšla tudi v slovenščini.
Naravopisje na šestinpetdesetem mestu zastopa eden najboljših angleških avtorjev tega žanra Robert Macfarlane, ki v knjigi Underland ne piše o travnikih in gozdovih, temveč o svetu pod zemljo. Od ledenega podzemlja Arktike do katakomb v Parizu. Žal prevodov njegovih del še nimamo, je pa napisal odličen uvod v knjigo Živa gora škotske pisateljice Nan Shepherd, ki je pri UMcu izšla v prevodu Miriam Drev.
Takoj za njim je poznavalec in avtor knjig o hrani Michael Pollan z uspešnico The Omnivore’s Dilemma. V svojih delih proučuje zgodbo o hrani v ZDA – kje jo pridelujejo, kako potuje od proizvajalcev v trgovine in kaj se z njo dogaja v naši kuhinji, kakšnega okusa je, ko nazadnje konča na krožniku. Ugotovil je recimo, da obstaja rastlina, ki se je infiltrirala v skoraj vse, kar jemo. To je koruza, ki jo danes najdemo v sladkarijah, pijačah, otroški hrani, hitro pripravljeni hrani ...

Angleška zgodovinarka Mary Beard na lestvici ni najbolje zastopana, namesto njenih zajetnih zgodovinskih knjig o Rimljanih je predstavljena z drobno knjižico o moči feminizma Women & Power.

Čeprav je Joan Didion pisateljska ikona že od šestdesetih, smo prvi prevod kakšnega njenega dela v slovenski jezik dobili šele v tem tisočletju oziroma letos. To je knjiga Leto čudodelnih misli (Umco, prevod Miriam Drev), v kateri piše o moževi smrti in o žalovanju. Didionova je tudi avtorica izjemnih esejev, najbolj znan je morda tisti o samospoštovanju, v njem piše, da samospoštovanje nima nič opraviti z drugimi. Kot je Rhett Butler povedal Scarlett O'Hara, pogumnih ljudi ne zanima, kaj si drugi mislijo o njih. Joan Didion je stara štiriinosemdeset let. Živi v New Yorku. Ne kadi več toliko kot nekoč. Le pet cigaret na dan, če jih pokadi manj kot pet, to nadoknadi tik pred spanjem.
 

Mladost in pisanje

Na devetintridesetem mestu je prvenec Zadie Smith Beli zobje (Beletrina, prevod Tina Mahkota), ki je takrat petindvajsetletno pisateljico pognal v orbito slave. Debela knjiga o multikulturnem Londonu in moškem prijateljstvu je odlično branje, ki ga pisateljica še ni presegla.

Sledi še ena uspešna avtorica, Rachel Cusk z ne tako obsežnim delom Obris (Beletrina, prevod Jernej Županič). Cuskova je letos nastopila na Fabuli in je v intervjuju Vesni Milek povedala, da literarni liki ne obstajajo več, saj da so del nekega časa, ki ga ni več. Prav zato imamo vsi tako radi avtobiografije. In kdo je največji mojster pisanja o samem sebi? Norveški pisatelj Karl Ove Knausgård, ki se je uvrstil na devetindvajseto mesto. Za zdaj imamo v slovenščini dve knjigi iz cikla Moj boj (Mladinska knjiga, prevod Darko Čuden). Norvežani so menda pokupili pol milijona izvodov njegovih knjig. Vsak deseti prebivalec te severne države je prebral njegov roman.

Na šestindvajsetem mestu je uspešnica Kapital v 21. stoletju francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja (Mladinska knjiga, prevod Vesna Velkovrh Bukilica), ki je Mimi Podkrižnik v intervjuju povedal: »Bolj se imam za raziskovalca družbenih ved kot za ekonomista. V moji knjigi je veliko ekonomije in prav tako zgodovine. Književnost ima izredno izrazno moč, naj govori o življenju na splošno ali o denarju, predvsem pa o vsem, kar denar prinaša, o njegovem vplivu na življenje ljudi, na odnose med njimi: kdo se s kom druži, kdo se lahko s kom pogovarja, tudi poroči … O tem nista pisala samo Honoré de Balzac in Jane Austen, ampak tudi moderna književnost. Veliko vprašanj, na katera sem opozoril v knjigi, se mi je porodilo ob prebiranju literature.«

Na petindvajsetem mestu je knjiga Normal People milenijske avtorice Sally Rooney, ki bo naslednji mesec izšla tudi pri nas. Nedavno smo v slovenščini dobili njen prvenec Pogovori s prijatelji (Sanje, prevod Vesna Velkovrh Bukilica). Odlično napisani ljubezenski romani, ki govorijo o sodobnem času in dilemah mlade generacije.



Ameriški avtor Andrew Solomon je pri nas dokaj neznan. Na triindvajseto mesto se je uvrstil z eno najboljših knjig o depresiji The Noonday Demon, v kateri opisuje lasten boj s to boleznijo, poda se v zgodovino depresije, v nevrološke globine možganov in antropološko raziskavo. Solomon je tudi avtor odlične knjige Far From The Tree, v kateri je opisal primere staršev, katerih otroci niso tisto, kar so si predstavljali, da bodo. To so zgodbe o tem, kako so otroci zboleli, postali morilci, odvisneži …
 

Črnogleda prihodnost

Ne sme umanjkati niti izraelski zgodovinar in avtor uspešnic Yuval Noah Harari, ki se je s Sapiensom (Mladinska knjiga, prevod Polona Mertelj), v katerem opisuje zgodovino človeštva, povzpel na enaindvajseto mesto. V tej odlično napisani knjigi, ki pripoveduje zgodbo o evoluciji in civilizaciji, se zgodovinar sprašuje, zakaj je človek postal vladar sveta. Pred sto tisoč leti je namreč Zemljo naseljevalo vsaj šest človeku sorodnih vrst. Zakaj je preživel le homo sapiens?



Naomi Klein v Doktrini šoka (Mladinska knjiga, prevod Barbara Simoniti) piše o tem, kako danes v neoliberalnem kapitalizmu bogati in močni vojne in naravne nesreče uporabljajo za kovanje dobička. Prevedene so tudi njene knjige No Logo, s katero je zaslovela in v kateri piše o potrošništvu, Ne, to ni dovolj, v kateri piše o tem, kako se znebiti trumpizma, in To vse spremeni, ki je oda o podnebnih spremembah in opozorilo, da nimamo več veliko časa, če hočemo preprečiti zelo mračno prihodnost.
Eden najbolj uspešnih romanopiscev novega tisočletja Jonathan Franzen je s prvencem Popravki (Beletrina, prevod Jure Potokar) na šestnajstem mestu. Preveden je skoraj ves njegov opus. Ko so izšli Popravki, so v Village Voiceu zapisali, da je to prvi veliki roman 21. stoletja. Nekaj mesecev pred tistim, ko je izšla Svoboda, so njegov portret objavili na naslovnici revije Time in pripisali: veliki ameriški pisatelj. A Čistost, njegovo zadnje delo, je razočaralo. Pisatelj, ki je obseden bralec in opazovalec ptic, je že izjavil, da ne bo več pisal romanov.

O tem, da planetu slabo kaže, piše tudi Elizabeth Kolbert v poljudnoznanstveni knjigi Šesto izumrtje (Umco, prevod Alja Radaljac), ki pesimistično opisuje dejstvo, da živimo v času izumrtja, ki naj bi bilo veliko bolj uničujoče od izumrtja, ki ga je povzročil padec asteroida pred več kot 65 milijoni let, ki je izbrisal dinozavre z obličja Zemlje. Smrtonosni asteroid pa je tokrat človek sam.

Kot pravi legendarna ameriška avtorica Barbara Ehrenreich, človek ne potrebuje diplome iz ekonomije, da bi opazil, da je nekaj hudo narobe, če delavec, čeprav dela več kot deset ur na dan in sedem dni v tednu, komaj preživi. Zanimalo jo je, v kakšnih razmerah delajo in živijo najslabše plačani delavci v ZDA. Zaposlila se je kot snažilka in prodajalka ter svoje izkušnje opisala v knjigi Nickel and Dimed. Ugotovila je, da v svetu najslabše plačanih delovnih mest vlada diktatura.
 

Klasiki in finalisti

Na dvanajstem mestu je klasika – Philip Roth z antiutopijo Zarota proti Ameriki (Učila, prevod Janez Lavtižar). V romanu opisuje, kakšna bi bila Amerika, če bi leta 1940 na predsedniških volitvah zmagal Charles Lindbergh, prav ta, ki je prvi preletel Atlantik in bil velik simpatizer nacizma. Kmalu po tem, ko pride v Belo hišo, Lindbergh sklene pakt s Hitlerjem in počasi, a vztrajno se v ameriških mestih in vaseh začne gonja proti Judom.

Sledi prva knjiga skrivnostne italijanske pisateljice​ Elene Ferrante Genialna prijateljica (Mladinska knjiga, prevod Anita Jadrič), zgodba o odraščanju in prijateljstvu.



Deseterico pa začne roman Polovica rumenega sonca odlične nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie (Sanje, prevod Gabriela Babnik), ki se dogaja v 60. letih prejšnjega stoletja, v času državljanske vojne in genocida v Biafri, ko so Igboji, iz katerih izvira tudi avtoričin rod, razglasili samostojnost. Če bi si želeli še več afriškega sonca, lahko preberete še njeni knjigi Amerikanka in Škrlatni hibiskus.
Sledi David Mitchell (v slovenskem prevodu lahko beremo njegovo knjigo Tuje pero), ki se je na lestvico uvrstil s knjigo Cloud Atlas, mešanico znanstvene fantastike in političnega trilerja.



Na številki osem najdemo Autumn, knjigo priljubljene angleške pisateljice Ali Smith, ki sicer ni prevedena, lahko pa v slovenščini beremo druge njene romane, recimo Hotelski svet in Naključnost.

Naj izdamo še peterico finalistov. Austerlitz Winfrieda Georga Sebalda (Študentska založba, prevod Štefan Vevar) je pripoved o Jacquesu Austerlitzu, ki so ga z otroškim transportom poslali v Anglijo in je tako ušel smrti v zameno za kalvinistično vzgojo v Walesu. Leta pozneje se spopada s preteklostjo, ki ji je ušel, a ne popolnoma. Ta Sebaldova zadnja knjiga prodira globoko v vprašanje o posledicah velikih zgodovinskih dogodkov na posameznikovo usodo.

Ne zapusti me nikdar (Učila, prevod Katarina Jerin) Kazua Ishigura je zgodba o nenavadni elitni šoli na angleškem podeželju, odmaknjeni od ljudi in drugih zunanjih vplivov. Gre za šolo, ki »producira« natanko take ljudi, kot jih zunanji svet želi. V prevodu lahko beremo njegova romana Ostanki dneva in Ko smo bili sirote.

Na tretjem mestu je beloruska nobelovka in preiskovalna novinarka Svetlana Aleksijevič z delom Čas iz druge roke, v katerem je zbrala izpovedi ljudi, ki so bili priča razpadu Sovjetske zveze. Prevedena je njena pretresljiva Černobilska izpoved (Modrijan, prevod Veronika Sorokin). Napisala pa je tudi eno najbolj pretresljivih knjig o vojni Vojna nima ženskega obraza. Druga je ameriška pisateljica Marilynne Robinson z romanom Gilead in zmagovalka je zelo predvidljiva in zelo angleška Hilary Mantel z delom Wolf Hall, zgodbo o Thomasu Cromwellu, svetovalcu razvpitega kralja Henrika VIII.