Ženske, avtobiografije, kriminalke

V anglosaksonskem svetu so v ­leposlovju kraljevale pisateljice.­ Anna Burns je za roman Milkman, ki se v dogaja v sedemdesetih letih v Belfastu, prejela bookerja. Glavna junakinja, nihče od nastopajočih nima imena, je osemnajstletnica, ki se zaplete s skrivnostnim starejšim moškim, povezanim s paravojaškimi skupinami.


Roman je napisan v svojevrstnem slogu, v njem ne manjka brutalnega nasilja in ostrega humorja. Američanka, ki živi v Milanu, Lisa Halliday je navdušila kritike in bralce s prvencem Asymmetry, ki je sestavljen iz dveh delov: v prvem piše o mladi pisateljici in urednici, ki je v ljubezenski zvezi s slavnim pisateljem, v drugem pa opisuje zgodbo o iraško-ameriškem ekonomistu, ki ga zadržijo na letališču Heathrow. Inspiracija za lik starejšega pisatelja je bil letos preminuli Philip Roth, s katerim je imela pisateljica resnično razmerje. Vedno kritični Roth je njeno knjigo prebral in mu je bila všeč.

V New York Timesu so za knjigo prijetnega presenečenja izbrali tudi delo mlade francoske pisateljice Leïle Slimani The Perfect Nanny o tihi in prijazni varuški Louise, ki živi z mladim parom, vsako noč poje otrokom in naredi vse, kar se od nje pričakuje, dokler se v elegantnem pariškem stanovanju, kot v dimniku, ne nabere toliko črnega prezira in ljubosumja, da saje preplavijo idilo, in zgodi se krvav umor nedolžnih otrok. Z goncourtom nagrajena pisateljica je sodelavka francoskega predsednika in je bila uvrščena med petdeset najvplivnejših Francozov.

Med kriminalkami je Guardian izpostavil The Seven Deaths of Evelyn Hardcastle Stuarta Turtona, ki je nekakšna mešanica najboljših kriminalk Agathe Christie in filma Svižčev dan, saj se detektiv, ki raziskuje umor v mračni hiši, vsak dan zbudi v telesu drugega potencialnega morilca. Tudi The Stranger Diaries Elly Griffiths je napisana v slogu starih dobrih in krvavih kriminalk. Očitno so napete kriminalke s suspenzom, ki se dogajajo v meščanskih hišah, spet v modi.
 

Znova avtobiografije

Med najbolj prodajanimi knjigami je bila težko pričakovana avtobio­grafija Michelle Obama Becoming. Pred izidom je bila vsebina knjige strogo varovana skrivnost, kot kode za jedrske rakete. Vsi so se zapičili v tistih nekaj kritičnih stavkov o Trumpu, a je žena nekdanjega ameriškega predsednika napisala tudi marsikaj o njuni ljubezni, o tem, da se ji je na začetku zdel eksotičen piflar, da sta si zelo različna (ona je organizirana, on se rad prepušča naključju), da ji najprej ni bilo všeč, ker je kadilec, in tudi to, da se nikoli ni dobro počutila v visoki družbi. »Bila sem kot mak v skledi, polni riža.« Napisala je, da ne bo nikoli kandidirala za predsednico, in v knjigi je čutiti, kako močno prezira politiko, čeprav je ta elegantna in pametna prva dama v dejanjih in izjavah v resnici zelo politična.

Avtobiografijo je napisala tudi Lisa Brennan-Jobs, hči soustanovitelja družbe Apple Steva Jobsa. Njen naslov je Small Fry, nekdo nepomemben. Vedeli smo že, da veliki vizionar ni bil najboljši oče, tudi v knjigi je opisanih kar nekaj neprijetnih in žalostnih trenutkov, ki jih je pozabljena hči doživela z njim, a kot so zapisali v New York Timesu, je očitno, da mu je vse oprostila, ampak naj mu tudi mi?



Tudi o Trumpu je tekla beseda. Knjiga Fire and Fury Michaela Wolfa je takoj postala uspešnica, o možu z nenavadno frizuro in nesmiselnimi izjavami je pisal tudi legendarni novinar Bob Woodward v knjigi Fear: Trump in the White House.
V angleškem jeziku je izšla šesta, zadnja in težko pričakovana knjiga avtobiografske sage Moj boj skandinavskega dolgolasca Karla Oveja Knausgårda, ki si je naslov izposodil pri Hitlerju in mu v zadnjem delu posvetil kar celo poglavje. Oznanil je, da ne bo več pisal knjig, a kot je dejal, si lahko še vedno ­premisli.
 

Ideje, nagrade in odhodi

Med poljudnoznanstvenimi deli je navdušila knjiga The Book of Humans Adama Rutherforda, ki govori o evoluciji in o tem, da ljudje, ki o sebi vedno premišljujemo kot o posebnih bitjih, nismo dosti drugačni od živali, tudi te znajo uporabljati orodja, imajo čustva in mnoge se ne spuščajo v spolnost le zaradi razmnoževanja, temveč tudi užitka. V knjigi Nervous States William Davies razloži vzpon populizma ter se sprašuje, zakaj ne zaupamo več strokovnjakom in dejstvom, kakšna je nova politična pokrajina in zakaj so čustva pomembnejša od razuma.

O naši sedanjosti in prihodnosti ter o tem, zakaj nam vladajo algoritmi, v hvaljeni knjigi Hello World piše matematičarka Hannah Fry. Bralce vabi k razmisleku in jih sprašuje, ali bodo samovozeči avtomobili v primeru nesreče najprej zavarovali lastnika ali otroka, ali bi bolj zaupali človeškemu ali računalniškemu sodniku in ali bo diagnoza, ki jo bo postavil računalnik, pravilnejša od tiste, ki jo postavi zdravnik.

Leto 2018 se bo zapisalo v zgodovino kot eno tistih, ko Nobelova nagrada za književnost ni bila podeljena. Krivec za to je Jean-Claude Arnault, obtožen je bil zaradi spolnega nadlegovanja in zlorabe več žensk, poleg tega je bil še poročen s članico Akademije Katarino Frostenson, kar je razdelilo člane Akademije, ki so protestno odstopali, kot jesensko listje pada z dreves. Ali velika nagrada zaradi tega škandala izgublja vrednost in ugled?

Poleg omenjenega Philipa Rotha, ki kljub vsakoletnemu pričakovanju nikoli ni dobil Nobelove nagrade, so letos zapustili resnični svet tudi drugi avtorji fikcije, med njimi omenimo še Toma Wolfa, Ursulo K. Le Guin, V. S. Naipaula ter v Sloveniji priljubljenega finskega pisatelja Arta Paasilinno.

Včeraj je odšel še Amos Oz, ki je kolegu Branku Sobanu v intervjuju dejal: »Znan slogan iz šestdesetih let se je glasil Make love, not war! Toda ljubezen ni nasprotje vojne. Nasprotje vojne je mir. Ljubezen je danes svojevrstno razkošje.«