Založbe rečejo ne in prebudijo podjetnost

V nadaljevanju preberite: 

Ljudje še vedno radi beremo in pišemo. Digitalizacija našega živ­ljenja ni prinesla le drugačnih bralnih navad, temveč tudi druge bralne medije. Prav tako zaradi poenostavljenega izdajanja več literarnih del izide v samozaložbi. Kar se je že pred časom zgodilo v glasbeni industriji, kjer je naredi sam že skoraj pol stoletja mantra ustvarjalcev, se zdaj ­dogaja tudi v založništvu.

Tri samozaložnike smo povprašali o njihovih izkušnjah. Alenka Stanič, svetovalka podjetjem za ključne kadre in specialistka za individualno karierno svetovanje, je letos izdala drugi, razširjeni ponatis romana Ženska proste reje. Povedala je, da se je za pisanje odločila v času, ko se je njena hči osamosvojila in je bilo v hiši zelo tiho. 

Gašper Kržmanc, kitarist zasedbe Nula Kelvina in Orkestra Slovenske vojske, ki je letos izdal drugi del Zgodb iz karantene, je povedal, da se je odločil za pisanje v času karantene in je »šlo za naivno in iskreno željo, da povem, o čem trenutno razmišljam in kako čutim stvari, ki se dogajajo meni in okoli mene.«

Natalija Pavlič je po poklicu srednja medicinska sestra, zaposlena na ljubljanski psihiatrični kliniki. Letos je izdala roman Kava s smetano. Poudarila je, da čuti močno potrebo po pisanju. »Sprva sem imela nekaj težav, da sem se naučila obvladati ta ustvarjalni pretok, potem pa je steklo in zdaj kar ne morem nehati..«