Za nastope potrebuje stik z občinstvom

Štiriindvajseto nagrado večernica, ki jo časnik Večer podeljuje za najboljše otroško in mladinsko izvirno leposlovno delo, je prejel pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec in igralec Andrej Rozman Roza za zbirko pesmi in kratkih zgodb za otroke Rimuzine in črkolazen, ki je z ilustracijami Zvonka Čoha izšla v programu Mladinske knjige.

Zbirka pesmi in kratkih zgodb, ki so zadnja tri leta izhajale v reviji Ciciban, združuje ritmična, rimana, bogato zvočna in nadvse duhovita besedila, je v utemeljitvi zapisala žirija: Ta besedila skupaj z ilustracijami Zvonka Čoha tvorijo celoto, ki vzbuja igrivost in veselje do življenja, v njej dosledno raziskuje nove možnosti nonsensa: pesem se izroča čisti jezikovni igri izmišljanja nenavadnih tvorjenk (npr. česenbula), ustvarjanja rim (Ples besed), iskanja besede v besedi (Skrite živali), preobražanja slovničnih pravil (npr. množinski samostalniki v pesmi Parniki) in povezovanja enakozvočnic (Potovanje od para do para).

Pogosti so tudi predstavni nonsens kot spreminjanje razmerij med predmeti in osebami (Štiri čudne), aliteracijsko lepljenje besed (Kaj je abeceda?) in igra s stalnimi besednimi zvezami, ki se preoblikujejo v daljše pripovedne pesmi (Mokro, slano in prostrano). Ta vrsta poezije prevladuje v sklepnem delu zbirke – inovativne teme v tem delu so vprašanja prevzemanja tujih besed, pomen pogovora (Nekaj ti moram povedat) in že v prejšnjih zbirkah značilen upor zoper pravila, ki je dosežen z nenavadnimi preobrati pesemske zgodbe in medbesedilnimi navezavami (Ne pogovarjaj se med predstavo).

Nekatera sklepna besedila upesnjujejo sodobne razvade in negativne človeške lastnosti (Grozljiva zgodba o tem, zakaj ni mogoče imet vsega), druga se vrnejo k igri s črkami in besedami (Črke s krono) – pesniška zbirka zaokroženo nadgrajuje prepoznavno poetiko igrivega upora zoper pravila (slovnice in logike) in zagovarja svobodo ustvarjalnosti. Saj veste: ko se pesniška muza muza, je slon v naslonjaču, ris v brisači in krt v krtači – in tedaj in sedaj s kupa črk izgine plesen in pod njo zbudi se pesem.


 

Kako se vam je ob epidemiji spremenilo življenje?

V bistvu se je vse postavilo na glavo. Od aprila pa do konca šolskega leta sem imel običajno veliko nastopov po šolah, letos pa so vsi odpadli. A mi je počitek zelo dobro del, pospravljal sem, hodil na vrt, s partnerko sva spoznavala naravne lepote ljubljanske občine, prebral sem precej knjig in si ogledal ogromno filmov in nadaljevank, veliko veselja pa sem našel tudi v kuhanju.
 

Ste pomislili na spletne nastope?

Za nastope potrebujem stik z občinstvom, zato sem se vseh tovrstnih ponudb ubranil. V teh časih, ko je publika v dvoranah številčno omejena, se mi zdi še najboljša kombinacija, da se nastopi pred maloštevilnim občinstvom hkrati prenašajo prek spleta.
 

Pred leti ste Tadeju Golobu v pogovoru povedali, da ste kombinacija, delujete na trgu, a v marsičem ste subvencionirani. To se je zdaj delno spremenilo?

Še zmeraj sem na trgu s knjigami, nastopov imam pa manj kot včasih. Začudil sem se, ko sem izvedel, da moje otroške knjige večinoma niso subvencionirane, ker grejo dobro v prodajo. Upam, da bodo to prebrali tisti, ki me zmerjajo, da sem »na sociali«, kar menda širijo nekateri spletni in partijski mediji. Nazadnje sem pred leti to prebral v Reporterju, kjer so vse subvencije, ki jih je dobil moj gledališki zavod za predstave, pri katerih je sodelovalo precej ljudi, pripisali meni. Tudi honorarje, ki sem jih dobil za nastope na šolah po tarifi društva Bralna značka, so obravnavali kot parazitsko zajedanje v proračun, čeprav sem bil zgolj plačan za svoje delo, tako kot vzdrževalci klimatskih naprav v prostorih državne uprave. S to razliko, da nimam monopola, poleg mene nastopa na šolah še veliko drugih pisateljev in pisateljic.
 

Kako so nastajale pesmi v Rimuzinah in črkolazni, sproti?

Iz meseca v mesec sem jih pisal za revijo Ciciban z zavestjo, da bodo končale v skupni knjigi. Le ena sama – Nekaj ti moram povedat – je nastala po naročilu zveze prijateljev mladine, ko so me prosili za pesem o pomembnosti pogovarjanja. Pa seveda uvodna, posvečena urednici Cicibana, ki je umrla tako rekoč ob zaključku mojega pisanja te knjige.
 

Ob lanski nagradi desetnica ste v pogovoru za Buklo govorili o Pesmih iz galerije, o razliki pri pisanju za otroke in najstnike, mladostnike. Kako je bilo tokrat, ko je bila ciljna publika jasna?

Bralci Cicibana naj bi bili stari od šest do devet let, a se zavedam, da so nekatere med mojimi pesmimi za marsikoga v tej starosti prezahtevne, če mu pri tem ne pomagajo odrasli. Ko sem jih pisal, sem se najprej trudil sestaviti čim več pesmi, ki bi se igrale s prvinami jezika. Ko se mi je to ustavilo, sem začel pisati o naravi, o rastlinah, morju, soncu in letnih časih. Potem so prišle na vrsto tako imenovane bontonske pesmi, za katere se moram zahvaliti znanki, ki je nekaj mojih starejših pesmi, ki jih strokovnjaki označujejo za estetiko grdega in so izrazito protibontonske, recimo o vrtanju po nosu in tekmovanju v bruhanju v daljavo, uporabila v svoji predstavi o bontonu. Prosila me je, naj napišem še nekaj vzgojnih, čemur sem se odločno uprl, a me je prepričala, da je treba otroke učiti obnašanja, s katerim ne motijo drugih. Ko mi je zmanjkalo idej tudi za te pesmi, sem napisal še nekaj zgodbic o črkah in za zaključek svojega dosedanjega pesnjenja za otroke še pesem o piki.
 

Kolegica Patricija Maličev vas je pred časom označila za Messnerja sodobnega slovenskega jezika v gledališču. V Rimuzinah je tudi precej jezikovnega hribolazenja, ki poskrbi za to, da je vsaka pesem oziroma vsaka zgodba pustolovščina, ki skriva presenečenje. Imam prav, da ste humornost tokrat postavili v drugi plan?

Da, tu so sicer igrarije z besedami ali kombinacijami besed, ni pa to humor, se strinjam.
 

Kot veteran uličnega gledališča imate zagotovo mnenje o njegovem zdajšnjem naboju?

Gledam in spremljam, kolikor morem, in sem vesel, da moji nekdanji kolegi še zmeraj ustvarjajo tovrstne predstave in vabijo v Ljubljano in druga slovenska mesta domača in tuja ulična gledališča. Žal se tudi tukaj pozna, kako globoko je padel standard v naši izropani domovini, saj je tudi te vrste kulture, ki je namenjena najširšemu možnemu krogu občinstva, zmeraj manj. Kljub temu sem septembra letos na festivalu Ana Desetnica videl enega za moj okus najboljših spektaklov na prostem, ki ga je na športnem igrišču na Poljanah uprizoril Ondadurto Teatro iz Rima. Z nadrealno estetiko in veliko poetičnosti so zelo sugestivno opozorili na resnost okoljske katastrofe, ki je, kot se zdi, neizogibna, saj človeštvo očitno ne zna spremeniti svojih navad.


 

Lani ste za Delo povedali: Zelo bi me veselilo srečati Primičevo Julijo, da izvem, kako je vse skupaj doživela ona. Ali pa Bedanca, saj sem slišal, da ga je Vandot obtožil po krivem in je tisto dekletce v resnici ugrabil Kosobrin. Je še tako?

Je, seveda je še zmeraj tako, treba je slišati tudi Bedančevo stran. Nasilneži so zmeraj hkrati tudi žrtve, katerih prizadetost in jezo potem spretni manipulatorji pogosto usmerijo proti tistim, ki niso nič krivi. Na tem temelji slovensko notranje sovraštvo, s katerim tisti, ki jim to ustreza, slepijo množice. A tudi ti sleparji so žrtve svojega nesrečnega otroštva, ki je iz njih naredilo sociopate.
 

Kako kaže zaničniški stvari in verski skupnosti tistih, ki »verjamejo, da je v Sloveniji možna ničta stopnja DDV na vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik«? In svetišču v Cukrarni?

Že pred petimi leti smo veri v ničodstotni davek na jezik dodali tudi vero v to, da sta na Zemlji možna ničodstotna revščina in ničodstotno onesnaženje okolja, ne da bi zato morala izumreti človeška vrsta. S tem svetim prepričanjem zdaj v zasedi potrpežljivo čakam, da dokončajo Cukrarno, ki sem jo že pred desetimi leti razglasil za našo bodočo katedralo.
 

Še odmašujete?

V vlogi zaničniškega kenguruja sem nazadnje nastopil na odprtju lanskega knjižnega sejma, ko smo slavili petodstotno obdavčitev, kar je na pol poti do končnega cilja. Ko bo čas za to, pa bom skupaj s svojimi sodelavci z veseljem nadaljeval z našimi obredi.