Vladimir P. Štefanec: Odnosi in ljudje, zapisani s svetlobo

Prekmurski, v Ljubljani rojeni­ in živeči pisatelj, publicist in ­predavatelj Vladimir P. Štefanec­ je predvsem človek besede, ­čeprav mu tudi podobarstvo ni tuje. V za kresnika nominiranem romanu Najlepša neznanka ­svetloba, ki je izšel pri Mladinski knjigi, je ljubezen do fotografije povezal z družinskimi odnosi, ki vsakogar zaznamujejo.

​
 

Prvič sva imela intervju, ko ste leta 2006 izdali roman Republika jutranje rose. Letos mineva sto let od dogodkov iz tega romana,­ takrat se je tudi začel proces ­vračanja Prekmurja Sloveniji. Zadnje čase je iz madžarskih uradnih krogov slišati željo po reviziji zgodovine, saj očitno ­nekateri Madžari še vedno gledajo na Prekmurje kot na odtujen del madžarske zemlje.

Ja, očitno, in posledice njihovih prizadevanj se kažejo na bizarne načine. Na primer v usklajenosti­ urnikov nekaterih lokalov v Lendavi z urnikom lokalov na Madžarskem. Tam večino lokalov zaprejo precej bolj zgodaj kot pri nas. Sicer pa sem to nevarnost opazil že pred precej časa. Čudim se, da slovenska politika šele zdaj po kapljicah dojema razsežnosti te mentalitete. Očitno je slovenski miselnosti tovrstno razmišljanje tuje in ga zato ne prepozna niti pri drugih.

Tovrstni nacionalizmi zlahka­ ­vnesejo nelagodje med ­Prekmurci slovenske in madžarske nacionalnosti, mar ne?

Res je. Problem je, ker takih stvari ne presekajo že na začetku z neko normalno in racionalno, odločno politiko ter vsakdanjim vedenjem,­ in potem takih težav ni. Skoraj vse države imajo nacionalne manjšine in ponekod se zaradi tega pojavljajo trenja in napetosti. Vendar so običajno stvari urejene po načelu sobivanja, a tako, da se ve, do kod lahko kdo poseže v življenje družbe in okolje ter kje so meje.

Poleg jasno postavljenih meja je treba živeti samozavestno narodno življenje. Misel, da bi oblastnemu sosedu prodali hišo in potem živeli kot njegovi podnajemniki, se mi zdi skregana s pametjo. Vsem pri nas pa očitno ne ...

Roman Najlepša neznanka svetloba je vaša četrta knjiga, ki je nominirana za kresnika. Vas vznemirja nominacija za najprestižnejšo nagrado za slovenski roman?

Po pravici povedano, je bila vznemirjenost prisotna le prvič, ko je bila zgodba s kresnikom zame nova. Ob prvi izkušnji se bolj ali manj temeljito podučiš, za kaj pravzaprav gre. Koliko je tu medijskega pompa, koliko resnih učinkov. V mojem primeru so bili najotipljivejši učinki luknje na transakcijskem računu v kresniških mesecih, ko so mi, svobodnjaku, vzele precej časa in energije medijske obveznosti, drugega otipljivega učinka ni bilo. (Smeh.) Zdaj jemljem zadevo z distanco. Seveda je to priznanje za avtorjevo delo, mi pa vzbujajo neprijetne občutke stvari, ki jih človek opazi ob vseh teh nominacijah.

Večkrat se spomnim na 'prijatelja' Hinka Smrekarja, ki je bil že v svojih časih kritičen do načina podeljevanja nagrad na Slovenskem in je to kritičnost ovekovečil v karikaturi Premijanje na Krajnskem, kar pomeni podeljevanje nagrad na Kranjskem. Očitno se pri nas od takrat ni prav veliko spremenilo.

Občutek imam, da je kresnikovanje bolj promocija branja domačega romana kot dejansko tekmovanje med
nominiranci. Navsezadnje se lahko zgodi, da bi bralci namenili nagrado komu drugemu, ne tistemu, ki jo prejme.

Res je to predvsem promocija literature in kresnik je zaradi tega pomemben. Po drugi strani pa so načini nagrajevanja različni. Pri večini nagrad vnaprej izberejo nagrajenca in na podelitev ne pridejo vsi nominiranci z enakimi pričakovanji, zato so v nekoliko manj prijetnem položaju, sploh če se v tej vlogi pojavijo večkrat. Na koncu je vendarle zares zadovoljen le eden … čeprav se je na Rožnik vedno lepo sprehoditi.

V romanu ste zanimivo prepletli odnose v družini in uveljavljanje novega medija – fotografije.

Prepletata se življenje družine in prodiranje tega novega medija, ki prinaša napredek v nekem okolju, to pa je značilno slovensko provincialno, z vsemi omejitvami. Ti literarni liki so hkrati progresivne figure, obenem pa podvrženi danostim okolja in osebnim omejitvam, ujetostim, ter poskusom iskanja izhoda iz njih.
 

Vsakič, ko berem roman, v katerem so v središču dogajanja meddružinski odnosi, se spomnim knjige, ki sem jo z užitkom prebral, in sicer Družine in kako v njih preživeti družinskega terapevta Robina Skynnerja in montypythonovca Johna Cleesa. V nekaterih družinah je lahko precej montypythonovskega absurda.

Moj roman se dogaja v času pred skupino Monty Python in družinskimi terapevti, zato morajo za reševanje težav literarni liki poskrbeti kar sami. Vsak pri tem išče svoj način. Nekateri so bolj, drugi manj uspešni, vsi pa pravzaprav dokaj neuspešni. Določenosti okolja in s tem povezane ujetosti so bile takrat precej močnejše, kot so danes. Izhodov je bilo precej manj, čeprav so možnosti za izhod, pobeg, ki se kažejo danes, bolj namišljene kot dejanske.
 

Dogajanje ste postavili v nedefinirano mestece na severovzhodu Slovenije, ki nekatere duši, drugi pa se tam dobro počutijo. ­Majhnost nekega kraja zlahka začne dušiti človeka, če je le malo drugačen, mar ne?

Tako je in zato potem liki, ki se počutijo ujetnike takih manjših okolij, iščejo različne izhode. Nekateri jih najdejo v okolju, ali pa fizično ali duhovno bežijo iz tega okolja, iščejo različne možnosti, ki so včasih tudi samodestruktivne.

Glavni junak Filip, drugi sin podeželskega fotografa, čigar mati je ob njegovem porodu umrla, odrašča v družini samih moških. Gotovo to prispeva k njegovemu nejasnemu odnosu do žensk.

Odnos do žensk je v tem romanu ena od tem, s katero sem se precej ukvarjal. V neki kritiki sem prebral očitek o moški percepciji ženskih likov v knjigi. Zavedal sem se tega, ampak roman je napisan z vidika pristranske tretje osebe, ki ponazarja stališča nosilnega lika Filipa in kaže tudi njegov pogled na ženske, ki je določen z njegovo življenjsko zgodbo, frustracijami, vizijami in poskusi osvoboditve od teh, z njegovim pogumom, sramežljivostjo v erotičnih zadevah in vsem, kar določa odnos med moškim in žensko.

Brat in oče nekako vsilita Filipu fotografiranje pokojnikov. Nekaj, kar se v današnjem času večini zdi bizarno, je bilo pred sto leti samoumevno.

Nekaj, kar je bilo nekoč samo­umevno, sčasoma postane nenavadno, in obratno. Fotografiranje pokojnikov je bilo običajna storitev, bilo je del železnega nabora ponudbe fotografov. Takrat so bili ljudje portretirani le nekajkrat v življenju in se je kdaj zgodilo, da je prva fotografija nekoga nastala šele, ko je umrl. Smrt je veljala za enega od najpomembnejših dogodkov v življenju. Zato jo je bilo treba ovekovečiti.
 

Pri tem je najpomembnejša svetloba – to nevidno elektromagnetno valovanje, ki postane čudežno vidno, ko trči ob oviro.

Pri fotografiji in pri življenju, ki ga živimo, je svetloba odločilna. Ravno iz te dvojnosti sem gradil precej elementov tega romana. Živa bitja so večinoma usmerjena proti svetlobi. Vendar so okoliščine v našem življenju take, da nam ni vedno omogočeno, da bi sami izbirali količino svetlobe. Fotografi si pri tem pomagajo z umetno osvetlitvijo, ljudje pa si moramo v življenju pomagati drugače.

Nekaj teh prakticirajo, skušajo ali jih ne zmorejo prakticirati tudi moji literarni junaki. Iz tega izhajajo zapleti in razpleti njihovega življenja, z različnimi uspehi in neuspehi pri sledenju svetlobi, ki je osnovna metafora tega romana.