V transformaciji posameznikov prek njihovih teles

Foucault je bil filozof, a v enaki meri tudi zgodovinar. V delu je pokazal, kako je oblast v zgodovini skušala nadzorovati in obvladovati človeka in družbo skozi kaznovalno politiko. Avtor študijo začne s prizori mučenja (razčetverjenja) ljudi še v 18. stoletju, potem s primeri slika, kako se je v Evropi (tudi v ZDA) razvijala ekonomija kazni, kako se je oblikoval »kazenski stil«.

Da se nasilje ne bi vnelo

V stotih prelomnih letih so se pri kaznovalni politiki, ki se je skušala otresti neposrednega telesnega mučenja, zgodile korenite spremembe. V 19. stoletju je za kazensko pravosodje z odpravo mučenja in modernimi zakoniki po vsej Evropi prišla nova doba. Kazen je prenehala biti prizor, javna usmrtitev ni več smela biti žarišče, kajti nasilje pri ljudeh, če bi jo gledali, bi se lahko znova vnelo. V tem je nekaj odločilnega, saj poslej kaznovanje hoče biti skriti del kazenskega postopka, zato pa po drugi strani, kot pravi Foucault, »preide na področje abstraktne zavesti«. Drugače povedano, po tem obratu naj bi človeka od zločina odvračala gotovost, da bo kaznovan, in ne teater, ki spremlja kazen. Še več, kazen se je iz »umetnosti neznosnih občutkov« spremenila v »ekonomijo suspendiranih pravic«.

Anglija se je najdlje upirala odpravi mučenja. Znamenje nove etike je v Franciji pomenila uvedba giljotine. To je bila hitra smrt brez mučenja. Intenzivnost kazenske strogosti se je umaknila novemu cilju. Kazen se ni več toliko osredotočala na telo, temveč na dušo. Gre za kar najusodnejši pomik, ki ga Foucault razloži prek Kantorowicza: Če oblast kralju povzroči, da se mu telo nekako »podvoji« v nadoblast, tako je mogoče storiti tudi v obsojenčevem telesu. Podvojiti mu je mogoče telo z nečim netelesnim, namreč z dušo. Ta je v nasprotju s krščansko, ki se rodi grešna in primerna za kazen, nastane iz kazenskih postopkov, iz nadzorovanja, iz prisile. Pri netelesni duši ne gre za substanco, gre za prvino, »v kateri se artikulirajo učinki neke vrste oblasti in referenca vednosti, kolesje, prek katerega oblastna razmerja ustvarjajo kraj za možno vednost, vednost pa vrača in krepi oblastne učinke«.

Zvezani z verigo lastnih idej

Foucault kaznovanju nameni dolgo poglavje, v katerem pokaže mojstrstvo zgodovinskega raziskovanja. Podstat raziskave je bila ugotovitev, da kazni in ječa zgodovinsko prihajajo iz »politične tehnologije telesa«, enake značilnosti pa mu je v dokaz ponudil tudi sodobni čas.

V 18. stoletju, ko se je začel odpor proti mučenju, se je sčasoma uveljavila tudi ideja, da naj bodo kazni sorazmerne s prestopki, smrtna kazen naj doleti le obsojene morilce, toda mučenje naj se opusti. V 19. stoletju se je začela uveljavljati ideja, da človek v zločincu postane predmet kaznilniških oziroma kriminoloških znanosti in praks. Za reformatorje veljajo C. de Beccaria, J. M. Servan, E. Dupaty, C. N. Lacretelle in drugi.

Korak naprej je bilo približevanje individualizaciji kazni, glede na okoliščine in spremenljivke, ki gredo s posameznikom, preučevati jo začnejo znanstveni modeli. V 19. stoletju zasledimo oblikovanje pojma zločina »iz strasti«, to je nehotenega, nenaklepnega zločina, povezanega s posebnimi okoliščinami, ki ne pride v navado. Humanizacija kazni je, kot zapiše Foucault, pomenila »blagost kot preračunano ekonomijo kaznovalne oblasti«. Tako so se začele poslavljati stare kaznovalne »anatomije« in odprlo se je vprašanje, ali bi to pomenilo novo obdobje netelesnih kazni.

V tem smislu Foucault vidi »politični projekt za natančno kvadriljiranje ilegalizmov«, za posplošitev kaznovalne funkcije, za obmejitev kaznovalne oblasti, ki bi jo lahko nadzorovali. K temu gredo kodifikacija, opredeljevanje prestopkov, tarificiranje kazni, procedurna pravila itn. Foucault v zvezi s tem citira Servana, ki pove, da se morata ideja zločina in ideja kazni povezati in »si brez presledka slediti … Ko boste tako ustvarili verigo idej v glavah svojih državljanov, se boste lahko hvalili, da jih vodite in da ste jim gospodarji. Bedast despot lahko prisiljuje sužnje z železnimi verigami, toda pravi politik jih precej krepkeje zveže z verigo njihovih lastnih idej.«

Reformatorji so ob zapiranju zapornikov trčili v problem, in sicer v nejasno prelivanje področja kaznovanja med smrtjo in lahkimi kaznimi. V zelo kratkem času je namreč zapiranje, inkanceracija, postalo najpomembnejša oblika kazni. V kazenskem zakoniku iz leta 1810 najdemo štiri glavne kazni: prisilno delo, internacija (zapor na prostem), pripor (rekluzija), korekcionalno zapiranje. To so različna imena za eno in isto kazen.

Morišče, na katerem je bilo mučenčevo telo izpostavljeno suverenovi moči, kaznovalni teater, je zamenjala velika, zaprta, kompleksna in hierarhizirana arhitektura, »ki se integrira v samo telo državnega aparata«. Od restavracije naprej je bilo v francoskih zaporih, za velikim zidom, zaprtih okrog 40.000 jetnikov. Telesne kazni so bile ujete v tri vrste zapiranja: v temnico (osamljenost, odvzem svetlobe, prehrambne restrikcije), prostore, kjer so bili ti ukrepi blažji, in pa zapor v pravem pomenu besede.

 V centraliziranem človeštvu kompleksnih oblastnih razmerij, podjarmljenih teles in sil, je zapisal Foucault, je »treba slišati bučanje bitke«. FOTO:Afp

Vojak, telo in tarča oblasti

V klasični dobi se je izoblikovalo nekaj velikih modelov kazenskega zapiranja. Najnovejši so prihajali iz Anglije in Amerike. Najstarejši, amsterdamski Rasphius, je iz leta 1569. Namenjen je bil beračem in hudodelcem. Ta model povezuje teorijo duhovne in pedagoške transformacije posameznikov z nenehno vadbo in kazenske tehnike.

Potem poznamo angleški model iz 18. stoletja, ki delovnemu načelu dodaja osamitev kot bistveni pogoj za korekcijo. Celica katoliških menihov je v protestantski družbi postala orodje, ki je omogočalo rekonstrukcijo »ekonomskega človeka«, združenega z religiozno zavestjo. Kot primer Foucault navede še philadelphijski model, najbolj je zaslovel, ker so bili jetniki zaposleni, obvezno so morali delati v delavnicah, in s tem denarjem se je financiral ves zapor. Šlo je za moralno in materialno vključitev v svet ekonomije. Življenje je bilo »kvadriljirano« – to je tipičen foucaultovski izraz – z doslednim urnikom in bilo je popolnoma nadzorovano.

Transformiranje individua je šlo prek njegovega telesa (prek prisilnega dela) in duha, oskrbljen je bil z biblijo in drugimi knjigami praktične religije. Bralec tega dela bo lahko študiral »konvergentne točke in različnosti med kaznovalnim aparatom različnih modelov, flamskega, angleškega in ameriškega«. Podrobno bo lahko tudi sledil disciplinskim modelom, ki jih Foucault popisuje skozi začetni lik vojaka, torej skozi odkritje telesa kot predmeta tarče in oblasti. K temu bo sodila še umetnost razvrščanja (disciplina, spet kvadriljiranje). Nanaša se tudi na prostore, na vznik in organizacijo »serijskega prostora« kot ene velikih tehničnih mutacij osnovnega izobraževanja. Discipline organizirajo »celice«, »mesta«, »stopnje«, izdelujejo kompleksne arhitekturne, funkcionalne in hierarhične prostore.

V modelu Benthamovega Panopticona

Pomembno nadaljevanje sledi umetnosti »dobrega dresiranja«. Gre za disciplino, ki »izdeluje« individue. Tako pridemo do disciplin, ki zaznamujejo preobračanje politične osi individualizacije. Prišel je trenutek, ko se »je zgodil prehod od zgodovinsko-obrednih mehanizmov oblikovanja individualnosti k znanstveno-disciplinskim mehanizmom«.

Toda tu je tudi vprašanje modela družbe, ki naj bi jo sestavljali individui. Podobo je šlo pri modelu zaporništva. Prostorskemu kvadriljiranju se pridruži panoptizem, vse skupaj je nastajalo po zgledu ukrepov, ki so bili potrebni, ko se je v kakem mestu pojavila kuga.

Tako nastane nekaj podobnega Benthamovemu Panopticonu, ki služi kot arhitektonska figura kompozicije oblastnih mehanizmov. Na obrobju so postavili poslopje v obliki prstana, v središču pa stolp. Učinek panoptika je, da pri zaporniku povzroči nenehno zavedno stanje vidnosti, to pa zagotavlja samodejno delovanje oblasti. Panoptik celo postane aparat, ki nadzoruje celo lastne mehanizme, ravnatelj nadzoruje tudi lastne zaposlene. Diagram oblastnega mehanizma je prignan do idealne oblike. Panoptik, pravi Foucault, postane nekakšno »Kolumbovo jajce« v redu politike.

Končno se Foucault posveti fenomenu zapora kot takega. Zapor ima namen biti izčrpen disciplinski aparat, poskrbi za osamitev, toda kazen ni le individualna, biti mora tudi individualizirajoča. Presega goli odvzem prostosti. Zapor je privilegiran kraj za uresničitev teme panoptika: nadzira, opazuje, individualizira in totalizira, osami.

Toda zgodi se, da je prav zapor tisti, ki izdeluje prestopnike, da sta kaznilniška tehnika in prestopniški človek »dvojčka«. Zapori, ugotovi Foucault, ne zmanjšujejo kriminalnosti in povzročajo povratništvo. Zapor omogoča in spodbuja organiziranje okolja prestopnikov, ti postanejo solidarni, hierarhizirani, »pripravljeni za vsa prihodnja pajdašenja«.

Po letu 1945 so se pojavile reforme, ki pa v resnici nikoli niso zares učinkovale. Foucault je bil priča številnih zaporniških uporov, v njegovem času so se razmahnili tudi drugod po svetu. Ti upori so bili uperjeni zoper materialno bedo, zdravstveno službo in podobno. Šlo je za »upor na ravni teles, zoper samo telo zapora«. Šlo je za upor proti tehnologiji oblasti nad telesom, ki se je tehnologiji duše ne posreči prikriti in kompenzirati. V zaključkih se je avtor navezal na tekst nekega dopisnika La Phalange iz leta 1838, ki je že tedaj nagovoril »moraliste, filozofe, zakonodajalce, prilizovalce civilizacije«, ki so v načrtu Pariza dosegli vse cilje: v središču in »prvem obzidju« so bile bolnišnice, zavetišča, domovi za norce, zapori, okrog tega obzidja kasarne, sodišča, stanovanje za rablja in pomagače, na štirih vogalih poslanska zbornica, zbornica perov, inštitut in kraljeva palača. Zunaj je potekala trgovina, industrija, tisk, igralnice, prostitucija in ljudstvo, skratka mesto kazni, skratka »zagrizena vojna vseh zoper vse«.

V tem centraliziranem človeštvu kompleksnih oblastnih razmerij, podjarmljenih teles in sil, je zapisal Foucault, je »treba slišati bučanje bitke«. To je Foucault vzel zares. Kot je zapisal Rotar, Foucault ni bil kar »filozof, militant, erudit in upornik«, temveč je bil zgodovinar, »ker je bil militant, in upornik, ker je bil erudit«.