»V nekem trenutku je bil vanjo zaljubljen ves Beograd«

Bolje da pričam o sebi, bolje da idem u nove promene, samo putem promene.* Neštetokrat je morala slišati, zapeti in podoživeti te verze s konca pesmi Modro i zeleno. Kljub temu – ali prav zato – jih nikoli ni zmogla ponotranjiti, jih zaživeti in s tem rešiti svoje življenje, ki je iz leta v leto postajalo vse bolj strašno. Strašno, kot je bilo strašno mesto, v katerem je njena duša razpadala od ravnodušja, laži, mimikrije, weltschmerza, slavljenja brezveznih stvari in brezveznih zgodb …



Težave Margite Stefanović - Magi niso izvirale ne iz nenavadnih družinskih odnosov, ne iz nesrečnih najstniških ljubezni, ne iz frustracije, da ni smela uresničiti otroških sanj – postati vrhunska klasična pianistka –, ne iz njene zasvojenosti s heroinom. Srbski novinar in urednik Dušan Vesić bralca že v uvodu knjige Magi – Kao da je bila nekad seznani z drzno, vendar ključno ugotovitvijo za razumevanje tega dela: Magi je življenje usodno zaznamovalo, da ni znala govoriti o sebi.

Od njene smrti leta 2002 se je več ljudi trudilo spisati zgodbo o klaviaturistki beograjskega rock benda Ekatarina Velika (EKV). Gre za zahteven projekt, saj je večina ljudi, ki bi o Magi lahko povedali največ, umrla pred njo. V zadnji tretjini njenega življenja nikoli ni preteklo več kot pet let, ne da bi umrla njej zelo ljuba oseba. Mama Desanka (1988), bobnar EKV in njen bivši fant Ivica Vdović – Vd (1992), frontman in glavni tekstopisec Milan Mladenović (1994), oče Slavoljub (1996) in basist Bojan Pečar (1998).

Knjiga za koga?

Morda najboljši dokaz, kako se biografije rock zvezdnika ne lotiti, je knjiga Vrati unatrag Aleksandra Ilića. Na to večkrat namigne tudi Vesić. Vrati unatrag je namreč suhoparen preplet opisovanja poslednjih Magijinih let (denimo, koliko denarja ji je posodil Ilić, takrat njen najboljši prijatelj, in kdaj ji je častil rogljiček ali kokakolo) ter naštevanja njenih razlag besedil pesmi (čeprav je bilo jasno, da sta ji heroin in aids že močno zameglila um).



Vesićeva knjiga je popolno nasprotje zgoraj opisanega – z naskokom najbolj poglobljen, analitičen in razdelan, skratka najboljši zapis o tej »socialistični princesi in femme fatale jugoslovanske rock scene«. Kot avtor zapiše v uvodu, takšno knjigo dolgujemo Magi, sebi, državi, kulturi. Knjiga za sve naše ljude, knjiga za svu našu decu.* Ta vrhunski poznavalec beograjske rock scene in Beograda nasploh zgodbo mojstrsko umesti v kontekst. Kako, zaboga, so ti ljudje, ljudi iz gradova, ki so slavili individualizem in svobodo posameznika, lahko nastali v časih, ki jim danes radi rečemo svinčeni?

Ambiciozna mati in krhko dete

Po koncu druge svetovne vojne je nova oblast obračunala z nasprotniki, tako resničnimi kot izmišljenimi. Iz Beograda so izginili skoraj vsi izobraženci: »Pobili so med 13.000 in 30.000 ljudi, vsak četrti Beograjčan je ostal brez mestnih pravic, z univerze so umaknili šestdeset odstotkov profesorjev. Kdor je imel srečo, je odšel na tuje in postal za vedno izgubljen za domovino,« piše Vesić. Prestolnica je potrebovala ljudi, ki bodo poučevali, zdravili, obveščali, načrtovali in izumljali.

Tako so v Beograd, to obljubljeno deželo, prišli številni »provincialci«, polni zagona in željni spreminjati svet. Prva generacija, ki je šolanje končala v novem sistemu. Vselili so se v razkošna stanovanja in zavzeli pomembne funkcije: nastal je beograjski srednji sloj.



Njegovi tipični predstavniki so bili starši Magi, Milana in Bojana, otrok, ki niso občutili pomanjkanja, ki so morali živeti z visokimi pričakovanji staršev in ki so kasneje postali jedro EKV. Slavoljub Stefanović Ravasi, priznani režiser in eden izmed ustanoviteljev beograjske televizije, je bil pogosto zdoma, zato je njuno edinko vzgajala skoraj izključno Desanka. »Mame so imele jasno izdelane načrte za svoje otroke: 'Vse, kar sem želela postati, a nisem mogla, bo postal(a) on(a)'. Pri Stefanovićevih je na eni strani stala neskončno ambiciozna mati, na drugi strani pa inteligentno, občutljivo in bolehno dete. Magi je vedno morala biti prva v vsem: če ni bila najlepša punčka v nebotičniku, je bilo to prava tragedija.«

Vse pianistke so …

Njeno otroštvo je tako minilo v iskanju popolnosti, posebnosti. Paradoks je ta, da je Magi bila posebna. Imela je poseben talent – absolutni posluh. Bila je med najbolj nadarjenimi pianistkami v državi, bila je zaljubljena v klasično glasbo in z vrstnikom Ivom Pogorelićem je razvila »poseben odnos, ki je bil več kot prijateljstvo, celo več kot ljubezensko razmerje«. Ko se jima je ponudila priložnost, da uresničita svoje sanje, so se njune poti razšle. Ivo je odšel na moskovski konservatorij, Magi pa ne. Ni smela. Desanka se je odločila, da njena hči ne bo pianistka, saj jo je mož varal s – pianistko. To je privedlo do »logičnega« sklepa: »Vse pianistke so kurbe.« Magi tega ni prebolela nikoli. Tudi na vrhuncu slave je trdila, da je rock'n'roll ne izpopolnjuje tako kot klasična glasba.

Tik preden je spoznala, da s kariero pianistke ne bo nič, je doživela še en hud udarec. S starši se je v Venezuelo preselil Uglješa Janjić, njena velika in edina srednješolska ljubezen; fant, s katerim sta bila par vsa štiri gimnazijska leta.

Oropana mladostniških idealov je stala, takrat 18-letna temnolaska z globoko sijočimi in preplašenimi očmi, na življenjskem razpotju. Uklonitev ali upor? Malomeščanstvo ali rock'n'roll? Ker je sčasoma izbrala zadnje, sta se z materjo dosmrtno sprli. Živeli sta v istem prostoru, a spregovorili nista niti besede. Kljub temu je medtem z desetko diplomirala iz arhitekture.

Samo par godina za nas*

Vesić, sicer avtor dokumentarnega filma EKV – Kao da je bilo nekad, približno tretjino knjige nameni obdobju med letoma 1982 in 1994, obdobju Ekatarine Velike. S podobno natančnostjo, kot je Magi polagala prste na črne in bele tipke, niza zanimive podatke: od njenih ljubezenskih razmerij – največkrat z bobnarji – in odnosa z Milanom do anekdot z vaj in koncertov. Basist Zoran Radomirović - Švaba je Katarino II., kakor se je bend imenoval sprva, zapustil sočasno s prihodom Magi. »Takrat je nisem maral. Ni bila del naše druščine. Brez bluesa ni rocka in ona ni imela niti 'b' od bluesa.« Kar je njega odbijalo, je Milana privlačilo. Tako kot Magi je tudi on rad bral, tačas so ga zanimali predvsem francoski eksistencialisti, in še pomembneje: oba sta imela težavno mater. Poleg tega je bil navdušen nad njeno (in Bojanovo) klasično glasbeno izobrazbo, ki se je odlično dopolnjevala z njegovim instinktom. Kar ne pomeni, da v bendu ni bilo trenj, prej nasprotno.



Z vsakim albumom so bili komercialno uspešnejši – »njihova popularnost je rasla, tako kot je raslo število zaskrbljenih ljudi v Jugoslaviji« –, toda človek ob branju Magijine biografije dobi občutek, da so iz leta v leto postajali bolj nesrečni. Ostalo je samo par let zanje, in tega so se dobro zavedali.

Preveč drugačna, preveč ranljiva

Vesić je Magi – oba sta letnik 1959 – bežno poznal. Ko jo je prvič videl, je odhitel v redakcijo povedat svojemu uredniku, da je spoznal »straaašno ribo«. Ta je nadobudnega novinarja podučil, naj se pazi, saj je okoli te ribe ogromno droge. Vesić je urednikov nasvet upošteval, še bolj pa ga je prizemljil Magijin pogled. »Kot da bi iskala nekoga, ki bo znal ukrotiti strah v njenih očeh. Razumel sem, da nisem bil ta kaliber človeka. A vedel sem tudi, da nihče ni ta kaliber. Preveč je bila drugačna.«

V osemdesetih je postal eden najpomembnejših jugoslovanskih rock novinarjev. Zlahka bi dobil intervju z Magi, a pisanju o EKV se je izogibal. »Poznali so me po dobrih intervjujih, saj sem od sogovornikov iskal iskrenost. Od članov EKV nisem mogel zahtevati, naj bodo iskreni,« je pojasnil za slovenski spletni portal Rockobrobje. Dodal je, da kot urednik ni hotel krasti dela novinarjem.



Med pisanjem Magi – Kao da je bila nekad večinoma ni odkrival ničesar novega, ni bil ekskluziven – stvari, ki so jih o Magi bodisi povedali drugi bodisi jih je povedala sama, je strnil v povezano celoto, v zgodbo pa vpletel maloštevilna, a tokrat ekskluzivna pričevanja ljudi, s katerimi se je pogovarjal med pripravo na pisanje.

Knjiga ni primerna za občutljivce ali moraliste. Vesić si pred neprijetno resnico ne zatiska oči: Magi je trpela, ker ni znala razpravljati o sebi, ubila pa jo je droga. »Prva misel, ki zjutraj prešine narkomana, je, da mora kupiti drogo. Sledi iskanje denarja, klicanje dilerja in kontaktiranje drugih narkomanov. Temu ritualu, ki lahko traja ves dan, je podrejeno vse. Je bila Magi takšna?«

V strašnem Beogradu

»Bila je.« Po Milanovi smrti EKV ni bilo več in v njenem življenju je zazevala gromozanska vrzel. Sama je ostala »v strašnem Beogradu«, kakor je poimenovala domači kraj, ki je v devetdesetih najprej pokal od sovraštva in nacionalizma, nato pa tudi od sankcij mednarodne skupnosti. Mesto, ki ga je ljubila in ki je ljubilo njo, ji je obrnilo hrbet. Prav nič ji ni pomagalo, da je bil »v nekem trenutku vanjo zaljubljen ves Beograd«. Bolj kot to, da je umrla, Vesića boli, kako je umrla. »Kot opozorilo, kako tukaj končajo drugačni.«

Pred smrtjo je ostala brez stanovanja, brez vida, z zelo malo dostojanstva. Brez ljudi, ki bi znali poskrbeti zanjo. Preden so jo odpeljali v bolnišnico, je živela v pribežališču za brezdomce. »Spili smo rakijo za njen dušni mir,« zaključi Vesić. »Pravzaprav smo jo spili za mir naših duš. Vendar za nas, ki smo tega dne bili na njenem pogrebu, miru ni.« In kaj je boljšega za pomiritev duše kot spretno napisana knjiga?



––––

Verzi ali parafraze verzov pesmi EKV:

* Najbolje je, da govorim o sebi, da se podam v nove spremembe tako, da se spremenim.
* Knjiga za vse naše ljudi, knjiga za vse naše otroke.
* Samo še nekaj let za nas