V izvorni izkušnji človeka

Obsežno knjigo Kako misliti Boga Petra Kovačiča Peršina beremo na dveh ravneh. Prva, in to bomo predstavili podrobneje, je njegova analiza »ontoteološke paradigme«, druga je, kako so vprašanje Boga pojmovali in upodobili besedni umetniki, med njimi France Prešeren, Dragotin Kette, Ivan Cankar, Ivan Mrak, France Balantič, Marjan Rožanc, Edvard Kocbek in Vili Stegu.

Z omenjenimi pesniki in pisatelji je avtor na »kost« ontoteologije nanesel meso umetnosti in v zanimivem analitskem pisanju pokazal na ustvarjalno razmerje med teologijo in kulturo oziroma umetnostjo. Sam prvi del vsaj glede na slovenski prostor uvrščamo med redka sodobna teološka dela, vendar, čeprav sega tudi širše, ne skriva svojega stika s personalistično in eksistencialistično filozofijo.

Problem za institucionalne avtoritete

Zastavek knjige je v skepsi do ontoteološke paradigme. To pomeni, da avtor že v samem začetku pojasni, kako neustrezno je ontoteološko pojmovanje Boga. V drugem delu z literati, ki so kritično premišljevali krščanstvo, pravzaprav to predpostavko poskuša dokazati. To ga vodi h končni ugotovitvi, kakšno naj bi bilo krščanstvo po dovršenem procesu sekularizacije. Za kaj torej gre?

Tomaž Akvinski velja za osrednjega misleca ontoteologije. FOTO: Wikimedia Commons/javna Domena

Vprašanje o Bogu je pri starih mislecih eno temeljnih metafizičnih vprašanj, ključno vprašanje človeškega življenja, in proces sekularizacije, zapiše, ga ni izbrisal, prej oživil. Pod vprašaj pa je postavil vprašanje avtoritete, konfesionalne institucije, ki to vprašanje reprezentirajo. Status sekularne družbe predstavlja problem za institucionalne avtoritete vseh religij, predvsem monoteističnih, ne le krščanskih (pravoslavne, katoliške in protestantske), tudi judovske in muslimanske. Ključ sodobne skepse v religijskih institucijah tiči v sodobnem individualizmu, ko ljudje skozi bivanjske stiske in težave skozi osebno vero iščejo konkretne odgovore. Gre za novo postmetafizično zavest, ki je ontoteološka paradigma s svojim miselnim instrumentarijem ne nagovarja več.

Prvi, ki je v slovenskem prostoru opozoril na vprašljivost starega pristopa, je bil leta 1976 v svojem predavanju Bog ateistov na teološkem tečaju na Teološki fakulteti v Ljubljani Dušan Pirjevec. Pokazal je, kako je šele Aristotelova Metafizika s konceptom bíti bila zmožna boga vključiti v filozofski sistem. Ko je bog dobil pomen biti, sta sovpadli najvišja filozofska kategorija in najvišje besedišče mitično-religiozne govorice. V teodiceji tako Bog postane vrhovna Bit. Iz tega je teologija izpeljala svoj moralični nauk in strukturo katoliške konfesionalne institucije.

A Pirjevec »si je vprašanje o bogu ateistov zastavil iz zgodovinske pozicije sodobnega evropskega človeka«, za katerega je značilno »množično brezboštvo«. Materialistični ateizem, in v tem je bistvo, je namreč ontološki pomen biti pripisal materiji in ta je postala zrcalna podoba boga. Teistična in ateistična paradigma sta torej obe zasnovani na izvornem dualizmu, v razcepljenosti metafizike same. Zato sta obe enako utemeljeni in zato je bog v metafiziki lahko le eno od možnih imen za absolutno.

Slovenska Cerkev v svoji zgodovini nazorno odraža probleme dogmatskega razumevanja Boga. FOTO: Jure Eržen/Delo

Tine Hribar v svoji razpravi Bit bivajočega podobno upodobi v predstavi subjekta (človeka), sledeč Descartesu, ki je človeka razglasil za edini subjekt sredi bivajočega. Na ontološki ravni Bog postane človekov objekt, »pred-met njegovega pred-stavljanja«. Obdobje metafizike po Descartesu je obdobje novoveškega človeka, »samosubjekta«, kajti svojo moč do bivajočega uveljavlja kot svojo pravico in zgodovinsko dolžnost. Heidegger, ki se sklicuje na Nietzscheja, tovrstno voljo do moči imenuje nihilizem, ki se prosto po Nietzscheju izteče v kratek stavek: »Bog je mrtev.« Drugače povedano, nihilizem je zgodovinski postopek, v katerem »nadčutno« razpade in postane nično, posledično pa sproži smrt krščanskega boga.

Pirjevec svojo razpravo razvije glede na ateizacijo in pove, da se ateizem kaže v dveh razsežnostih: kot osebna drža prepričanja in kot epohalna resničnost. Toda sklene, da ateizem zunaj metafizike sploh ni možen, zato tudi ne more imeti nobene pristojnosti, ko se vprašanje o Bogu odpre na »nov« način, torej v udejanjenju in v koncu metafizike. Kaj to pomeni?

To pomeni, da se v koncu metafizike odpre »možnost zavezujočega povratka v tisto izvorno izkušnjo evropskega človeka«, ki pomeni, da »nič proizvaja bivajoče v bit, da se razodene čudež nad čudeži, da bivajoče je«.

Kot izvajalec in podlaga nekemu obrazu

Naslednji, ki ga Kovačič Peršin vzame za referenco, je Richard Kearney in njegova študija Morebitni Bog. Ta se vpraša, kako se je v zavesti kristjanov moglo umevanje Boga skrčiti na racionalni diskurz. Enako kot Heidegger ugotovi, da filozofi (na primer Tomaž Akvinski) brez križanja grške metafizike z biblično religijsko mislijo nikoli ne bi dobili »zamisli, po kateri je bit lastno ime za Boga in označuje samo njegovo bistvo«. Podobno ugotavlja Étienne Gilson.

Jean-Luc Marion gre v spisu Malik in razdalja naprej in ugotovi, da je bog ontoteologije pravzaprav sam malik, da pravzaprav pojem boga služi kot izvajalec in podlaga nekemu obrazu, ki ustreza neki teoriji: Platon ga imenuje idea tou agathu, Aristotel noeseos noesis, Plotin Eno, Kant o moralnem utemeljitelju sveta, ki je Bog.

Avtor povedano okrona z Marionovo izjavo, »da bolj ko se bliža pojem, ki nadomešča božje, bolj postaja sumljiva njegova pretenzija, da bi nadomestil Boga«.

Po taki ugotovitvi, ob kateri se poraja dvom, ki je zaposloval tudi Ludwiga Feuerbacha, se torej postavi vprašanje, kako se zadeve lotiti, da bi bila postavljena na prav, »da bi ostali odprti za Boga žive vere«. Avtor citira Mariona: »Morda bi bilo treba v prvi vrsti molčati,« da bi se Bog morebiti sam javil. Pri tem se je Marion sklical na Heideggerja, ki je povedal nekaj podobnega, namreč, kdor ima izkušnje s teologijo (in filozofijo), danes ob vstopanju na področje mišljenja o Bogu raje molči. Toda molčati pomeni nekaj posebnega, predvsem pa molk sam po sebi ne zadostuje. Molčati namreč pomeni predvsem šele dostopati do območja, kjer beseda, ki izjavlja in razpravlja, ni več dopustna. In ontoteologija nas do tega območja ne pusti dostopiti. Še več, Heidegger pove še tole: »Ko gre za Boga, si je treba zaslužiti celo njegovo tišino.« Pot do Boga namreč vodi skozi puščavo tišine. Bog govori v tišini in »v temini duha skrušenemu srcu«.

Mojzesu se je razodel kot Jahve. Po prevajalcu Svetega pisma Stephenu Rosenzwigu ne v prevodu »Sem, ki sem«, temveč skozi glagol postajati (werden), »Vedno bom, ker vedno bom«. Kot Jaz sem in ostajam prisoten.

Pri veri, pravi Kovačič, torej ne gre za vprašanje božjega bistva, temveč za obljubo »prisotnosti, ki skrbi za človeka«. Neustreznost ontoteologije je tu teologom na dlani. Lahko vodi v smer malikovanja, kot se je zgodilo tudi judovskemu ljudstvu, ko je bil Mojzes na gori Sinaj in mu je Bog narekoval deset božjih zapovedi, torej Zakon.

Boj za Boga je geslo tudi slovenske polpretekle zgodovine, izraz enake malikovalske vere v »našega« Boga, ki se ga je nekdo hotel polastiti. Toda Boga se ni mogoče polastiti, nagovarja tistega, ki ga posluša v tišini srca. Je Bog eksistence, ne predmet določene strukture mišljenja. Tu lahko vidimo temelje Kovačičevega eksistencializma.

Tu vstopi leposlovje

Pojasni, da se je na Slovenskem z vprašanjem o Bogu ukvarjala predvsem teodiceja kot veja sholastične filozofije, izhajajoče iz filozofije Tomaža Akvinskega. Gibala se je v območju ontoteologije. Kritika te paradigme je prišla šele z interpretacijami sodobnih filozofov eksistencializma in fenomenologije, poleg Dušana Pirjevca še s Tinetom Hribarjem, Ivom Urbančičem in Tarasom Kermaunerjem.

 Peter Kovačič Peršin. Odprl je razpravo, ki je v slovenskem prostoru redka. FOTO: Šipić Roman

Pred filozofi pa se je tega vprašanja precej dobro lotevalo slovensko leposlovje, vse od Prešerna naprej. Kako misliti Boga po koncu metafizike, kako je o krščanski veri in o Bogu govorilo leposlovje, ki je bilo osvobojeno dogmatične govorice teodiceje, o tem teče beseda v drugem delu knjige. Avtorji, pesniki in pisatelji, so se problema lotili iz osebne bivanjske situacije, v kontekstu družbenega okolja, ob vodilnih evropskih miselnih tokovih, vendar v okvirih narodne eksistence.

Od pokristjanjevanja naprej sta krščanska vera in njena (predvsem) katoliška institucija pri nas usodno določali življenje slovenskega človeka in naroda, zapiše. »Ne gre le za moralno, duhovno, kulturno in civilizacijsko določilo, ampak tudi za družbeno politično opredelitev in določitev«. V literarnih delih je Kovačič Peršin skušal najti in določiti »metafizične kvalitete« leposlovja, segajočega v »središče bivanja«, v široko polje mišljenja, na področje metafizike v »njenem izvornem, filozofskem pomenu«. Umetnost namreč stoji kot vmesni člen med kraljestvom življenja in kraljestvom mišljenja. Takšen je tudi osebni projekt avtorja knjige Petra Kovačiča Peršina.

Od Prešerna do Steguja

Tako se v nadaljevanju posveti Prešernu in njegovim sporočilom Krsta pri Savici. V tem skozi Črtomirovo ljubezen do Bogomile preišče okoliščine njegovega prestopa v »obzorje eksistencializma«, ki ga postavi v primerjavo s Kierkegaardovim prestopom. Preišče zev, ki nastane med »avtonomnim subjektom in samolastnim jazom« kot temeljnem svobode, med Bogom, ki uničuje ljubezen, in Bogom, ki se imenuje Bog ljubezni, ki je Bog zgodovine in Bog eksistence. Prešeren je skozi to delo pokazal na obrise usode slovenstva, na bratomorno vojno, kar bo Kovačič Peršinu služilo za dokaz proti primernosti ontoteoloških izpeljank vere.

Potem avtor skozi sonetni cikel Moj Bog pokaže na Kettejev metafizični obrat. V smislu teze, ki jo vleče, pokaže na Kettejev kritični odnos do krščanstva, ta pa ne zadeva le katoliškega integrizma, temveč ontoteološki koncept sploh. Na osnovah te kritike postane vodilni literat slovenske moderne.

Ivan Cankar. Avtor z njim prek literature potrjuje akademske teze. FOTO: Jure Eržen

Naslednja avtorjeva postaja je Očenaš hlapca Jerneja, torej pri Ivanu Cankarju. Od Ketteja do Cankarja je bila prehojena neka pot in avtor si temo Boga upa tematizirati tudi pri Cankarju, seveda skozi odnos do slovenskega katolicizma. Drama Hlapci, nastala je po zmagi klerikalne stranke leta 1908, ta odnos najbolje ponazori. In Očenaš hlapca Jerneja je za avtorja ključna izpoved krščanske (intimne) vere in zavesti Ivana Cankarja.

Avtor se potem sprehodi do Pregljevega Bogovca Jerneja. Bogovec izkuša odsotnost Boga, njegovega bivanja, zato izvrši simbolni umor Boga. Podobnost s smrtjo Boga v nihilizmu je očitna. Gre za obračun s prednihilistično metafizično zavestjo, kar avtorju obravnavane knjige služi za odprtje prostora in govor »o Bogu žive vere« in o položaju človeka v sekulariziranem svetu.

Naslednja postaja je pri Ivanu Mraku. Avtor pokaže na obrise Mrakovega zunajinstitucionalnega krščanstva. Pri Francetu Balantiču pa pokaže na problem slovenskega katolicizma, ki pesnika življenja pripelje do pesnika smrti.

France Prešeren. Predstavlja pesnike in literate, ki so skozi umetnost mislili vcprašanje Boga. FOTO Jože Suhadolnik/Delo

Najdemo še analizo del Marjana Rožanca, njegove bivanjske razdvojenosti, glasov postmetafizičnega sveta, bivanjskega obrata k veri in kritike slovenskega katolicizma. Končno Kovačič Peršin pride do Edvarda Kocbeka, zanj ene osrednjih osebnosti nove slovenske zgodovine, ki je zemljo umeval kot prostor svetega, ki je bil družbeno angažiran kristjan, hkrati dojet kot od vseh neželen disident, kar je bržkone tudi stanje v samopodobi avtorja obravnavane knjige. Zato sledi logično sklepno poglavje o poeziji božjega molka pri Viliju Steguju.

Knjiga Kako misliti Boga, ob kateri je dobro študijo napisal tudi Tine Hribar, je v zadnjih desetletjih redek nedogmatski in nekatekizemski prispevek k teologiji, kar ji daje dodatno težo, hkrati pa pri največji institucionalni religiji pri nas predstavlja tradicionalno oviro, skorajda blokado.