V iskanju knjige, iz katere bo nastal film

Tradicionalna prireditev Društva slovenskih pisateljev, letos že 23. po vrsti, se je zaradi spomladanskih vremenskih nevšečnosti v preteklih letih (ki jih pa to pot ni bilo) tokrat zatekla v Atrij Pošte Slovenije v Ljubljani. Pod drobnogled je prireditev to pot vzela »mreženje« med knjigo in filmom.

Sejem s stojnicami okoli 25 slovenskih založb in spremljevalnim programom poteka od srede do jutri, v ponedeljek pa se s svetovnim dnevom knjige in nočjo knjige slavje nadaljuje in tudi končuje.

Kot je povedala vodja projekta Slađana Vide, je bilo prvi dan nekoliko težav z obiskovalci, saj Ljubljančani atrija ne poznajo. Vendar se število obiskovalcev že izboljšuje, saj so dostop do prizorišča sejma bolje označili ter ljudi preko medijev obvestili, kjer se nahajajo.

Zelo različni zunanji procesi in pritiski

O razmerju med literaturo in filmom je bilo povedanega že veliko. V mnogih pogledih je funkcionalno, literatura je pomemben vir filmskih zgodb, romani, ki se izkažejo kot uspešni pri bralcih, se prej ali slej znajdejo tudi na filmskem platnu. Seveda pa jezikovni in slikovni medij pripovedujeta zelo različno, kar je razlog, da filmske priredbe literature lahko spodletijo. Je pa filmska ekranizacija za knjigo pozitivna, saj prinese dodatno publiciteto in skoraj vedno dvigne prodano naklado oziroma sproži ponatisne.

O sinergijah in pasteh razmerja film-knjiga so, kot rečeno, razpravljali tudi na letošnjih Slovenskih dnevih knjige. Številni slovenski ustvarjalci so »dvoživke«, ukvarjajo se tako z literarno kot filmsko produkcijo, so pisatelji, scenaristi, režiserji in še kaj.

Filmski in tudi literarni ustvarjalec Vlado Škafar o zadevi razmišlja takole: »Načeloma gre za dva medija človekovega duhovnega ustvarjanja, ki imata podobni izhodišči. Mogoče bi bilo bolje reči dve obliki znotraj širšega polja avdiovizualnega in besedotvornega medija, ki imata podobne možnosti – oblikovati prostor privilegiranega pogovora, pogovora, ki je v najboljših primerih dvignjen nad čas in prostor in ima tak tudi možnost obstoja skozi čas. Ampak to je samo izhodišče.

V resničnosti sta film in knjiga podvržena zelo različnim zunanjim procesom in pritiskom, tako da bi za film lahko rekli, da je le izjemoma lahko ali pa mu je dovoljeno biti umetniško, avtorsko delo, literatura pa je lahko zaradi bistveno manjših produkcijskih, ekonomskih in drugih pritiskov to še vedno lahko v precej večji meri. Koliko to zares izkorišča v času, ki predvsem hiti, pa je drugo vprašanje.«

Pisanje za film ali za knjigo po Škafarjevih izkušnjah nimata veliko skupnega, saj scenarij nima statusa oziroma namena končnega izdelka, je le skica za nekaj, kar se dogodi in dopolni v drugem mediju, drugi obliki. V večjih produkcijskih okoljih avtor scenarija tudi nima nikakršnega vpliva na končni izdelek, celo v avtorskem filmu, ki ga v vse večji meri krojijo sistemi podpornih mehanizmov, se avtonomija avtorskega dela in s tem prenosa izhodiščnega scenarija v končni film vse bolj izgublja, meni Vlado Škafar.

»Tudi prehodi vrhunske literature v film ali filma v knjigo, kar je redko, običajno niso posrečeni, saj se pri prenosu izpušča prav bistvo obeh oblik, tako da najlepše živita, ko sta osredotočena sama nase,« še dodaja.

Film ostaja senzacija

V več ustvarjalnih vlogah nastopa tudi Goran Vojnović – je pisatelj, scenarist in režiser. Pravi, da je bistvo literature in njene večne privlačnosti v prostoru, ki ga prepušča bralcu, film pa je bil in na žalost tudi ostal senzacija, ki jo doživljamo ob zapolnitvi tega prostora.

»Seveda so se kmalu po pojavu filma pojavili tudi avtorji, ki so se zavedali moči nevidnega in pokazali, da zmore tudi film pripraviti gledalca, da vidi nevidno. In potem so se pojavili avtorji, ki so filmski jezik odpeljali v samosvojo, neliterarno smer, stran od predvidljivega lovljenja ravnotežja med vidnim in nevidnim, izgovorjenim in zamolčanim. A v zadnjih desetletjih se je film kot kaže upehal in ukalupil in danes bolj ali manj caplja za literaturo. Odrekel se je svobodi premikanja meja lastnega jezika in nam namesto tega ponuja tisoč in eno vajo v istem narativnem slogu,« je do sodobnega filmskega ustvarjanja kritičen Goran Vojnović.



Aleš Čar, ki se je prav tako preizkušal v dvojni vlogi scenarista in pisatelja, pravi, da imamo v literaturi še vedno starega dobrega avtorja z veliko začetnico, medtem ko se scenarist srečuje s kolektivnim športom.

»Scenarist opravi različna opravila v kreiranju in odpiranju sveta, nato pa stvari prepusti drugim in na proces, ki sledi, nima veliko vpliva … Enkrat recimo gre za postavljanje likov, njihovih predzgodb, karakterizacije in psihologizacije, ki podpirajo že neke vnaprej zamišljene linije… Drugič dobiš v roke 25 strani dolg scenarij, ki je v bistvu mišljen kot celovečerni film in imaš nalogo stvar brez mašil, z dodatnimi motivacijskimi linijami in prizori spravit scenarij na več kot 50 strani, da lahko gre na razpis. V tretjem primeru lahko odpiraš celoten svet, ki se bo nato prelili v filmski medij, v četrtem pišeš samo dialoge…

Vse to so posamezni segmenti običajnega kreativnega procesa, vendar pri delu scenarista nujno predpostavljajo distanco, zavedanje, da postavlja svoj mali košček v skupni mozaik nekega izdelka, kreacije…« pravi Čar. Po njegovem mnenju scenaristika predpostavlja distanco, ki je na nek način zelo zdrava in zdravilna in pri kateri osebna in avtorska nečimrnost delujeta izrazito kontraproduktivno.

Režiser in scenarist Damjan Kozole izkušenj s knjižnimi predlogami nima, že vse življenje pa išče in čaka na knjigo, po kateri bo posnel film. »Pa se zaenkrat še nič ni zgodilo. Ne vem, a je problem v meni ali v knjigah. Najbrž v meni, ampak sem optimist, da se bo enkrat nekaj zgodilo … pravi. Protiutež knjigam na stojnicah so projekcije domačih filmov v kinih Komuna in Kinoteka, ki so nastali po literarnih predlogah.