Umetniki so prenašalci virusa svobode

Dan pred kulturnim praznikom je pri Založbi ZRC izšla fotografska monografija Sramota. V njej so dokumentirane protestne umetniške akcije zadnjih dveh let, ki so nastale kot odziv na početje vlade, še posebej pa ministrstva za kulturo.

Na novinarski konferenci pred ministrstvom za kulturo je v imenu Non-grupe, »anonimne umetniško aktivistične antiskupine«, kot so se angažirani umetniki poimenovali v nedavnem ekskluzivnem intervjuju za Sobotno prilogo, spregovorila njihova uradna pravna zastopnica Urša Chitrakar. »Naš cilj je opozarjanje na družbene krivice in nesprejemljivo krčenje zgodovinsko izborjenih pravic. Verjamemo v skupnostni in horizontalni pristop tukaj in zdaj. Zgodovina boja je naš navdih, ki ga nosimo s seboj v naših akcijah kot metodo, spomin in opomin,« so med drugim zapisali.

Izid knjige intimno enačijo z uporniškim tiskom iz sezone jesen/zima 1944/1945: »Kultura je takrat delala in od vojne utrujenim ljudem vlivala minimum dostojanstva in življenjskega optimizma, ki je mnogokrat pretehtal v ključnih trenutkih in zgodovino odpeljal stran od obupa nad izgubljenim.« Poudarili so tudi, da je dolžnost umetnosti, da ponuja diagnoze in artikulacije, s katerimi prispeva k javnemu dialogu, saj »živimo v času, ko si politični razred lasti in prikraja interpretacijo družbene pogodbe skozi geste kolaboracije in prerazporejanja družbenega. Ozka peščica dobiva vse več, velika večina je pahnjena v revščino in je oropana svojega glasu«.

Knjige zaradi njene specifične oblike in velikosti ne moremo preprosto pospraviti na polico. FOTO: Črt Piksi/Delo

Peter Klepec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU v knjigi vidi predvsem obrambo ustave. Njeno besedilo je v knjigi pobrisano, zgovorne so kronološko razporejene fotografije umetniških akcij s kratkimi opisi. Kot predstavnik Založbe ZRC je Peter Klepec poudaril, da ne izdajajo le raziskovalnih del, temveč jih zanimajo tudi novi koncepti. »Knjige že zaradi njenega formata ne moreš kar pospraviti na polico, se je znebiti kar tako. V nekem pomenu ni knjiga, ampak neki 'nelagodni objekt', sramota, torej,« je povedal za Delo. Sramota je po njegovih besedah občutek, ki nastopi, ko se znajdemo v zadregi; v zoprnem težkem položaju. Tipičen fizičen odziv na to je rdečica; najraje bi se udrli v zemljo.

Slovenska kultura je eden od načinov boja proti sramoti, je prepričan Peter Klepec. FOTO: Črt Piksi/Delo

»Sramota je nekaj zelo nelagodnega, neugodnega, s čimer se je težko spopasti. Obstajajo različni načini, kako shajati z njo. Lahko jo prenesemo na drugega. Mogoče je biti brez sramu, lahko pa se od sramu tudi umre. Iz zgodovine poznamo več takšnih primerov,« je pojasnil in neznosnost sramote, ki se je ne moremo kar zlahka znebiti, ponazoril s prizorom iz filma Luči velemesta, v katerem Charlie Chaplin pogoltne piščalko, ki se mu zatakne v grlu in jo skuša izpljuniti.

A »sramota ni le sramota nekaterih, ki naj bi jih bilo sram, ampak je naša sramota,« je dodal in poudaril, da se moramo kot družba z njo soočiti, čemur je po njegovih besedah namenjena ta knjiga. »Eden od odzivov na sramoto pa je tudi upor, čeprav zanj ne potrebuješ sramote ali drugega posebnega razloga. A upor ni dovolj, potreben je še korak dlje. Upor mora biti v imenu nečesa, boj za nekaj,« je dejal. Kot enega od načinov boja proti sramoti je navedel slovensko kulturo, ki se je porodila tudi zato, ker »Slovenci niso več hoteli biti zasramovani kot kmetje in barbari. Hoteli so pokazati, da so enakovredni«. Tudi danes ima kultura moč, meni, saj »če je ne bi imela, se z njo ne bi tako ravnalo«.

Spopad s sramoto je odgovornost vseh nas, je za Delo sklenil Peter Klepec. »Demokracija mora razmisliti o novih protokolih, novih načinih, kako preprečiti svojo razgradnjo.« Boj pa bo dolg in težak.