»To druženje ljudi okrog večne Neznanke«

Številni književniki so znani kot oboževalci nogometa, ta igra je neredko del literarnih besedil, še več, posvečeni so ji himnični zapisi. Občudujoče pisanje o nogometu je relativno nov pojav, ki sega v drugo polovico 20. stoletja. Pred tem, ko je bil nogomet še precej drugačen, so o njem ­pisali prezirljivo.

Čeprav je igra z žogo kot motivika navzoča od začetkov književnosti na Zahodu, je težko ugotoviti, ali gre za nogomet ali kakšen podoben šport. Že v delu Descriptio Nobillissimae Ciuitantis Londinae iz leta 1174, svojevrstnem življenjepisu katoliškega škofa in mučenika Thomasa Becketa, je dokaj natančen opis igre, v marsičem podobne današnjemu nogometu. Tudi o pesmih A un vincitore nel pallone (Zmagovalcu v igri z žogo) Giacoma Leopardija iz leta 1821 in Der Ball (Žoga) Rainerja Marie Rilkeja iz leta 1907 ni mogoče trditi, da govorita prav o nogometu.

Nogomet je bil dolgo opisovan kot primitivna igra za primitivce, občasno je bil tudi prepovedan kot način javne zabave.

Prva dela so nogometu posvetili Rusi

Sčasoma je postal priljubljen šport na številnih večinoma angleških univerzah, sredi 19. stoletja pa so nastali prvi nogometni klubi. Postopno je tudi književnosti postala naklonjena nogometu, najočitneje v Angliji. Šele ko je bila igra normirana in se je razširila po evropski celini in ko je zaradi širitve postala popularna, se je nogometna tematika pogosteje pojavila v književnosti. Prvi so celovita dela posvetili nogometu Rusi.

Osip Mandelštam je o njem napisal pesem, Futbol, leta 1913. Jurij Oleša je petnajst let pozneje napisal popularni roman Zavist. V njem je nogometna tekma med Nemčijo in Sovjetsko zvezo vtkana v pripoved kot dogodek, od katerega je odvisen razplet ljubezenskega trikotnika glavnih junakov.

Nogometaši Nabokov, Camus, Pasolini

Nogomet sta igrala Vladimir Nabokov in Albert Camus, oba sta bila vratarja, prvi v ekipi Cambridgea in drugi v mladinski reprezentanci Francije. Poznejši nobelovec Camus je zaradi tuberkuloze moral nehati igrati, je pa o nogometu pisal v esejih. O njem je med drugim dejal: »Vse, kar vem o morali in dolžnostih, dolgujem nogometu.« Njegov sodobnik, pisatelj in filozof Jean-Paul Sartre, je nogomet označil za »metaforo življenja«, češki pisatelj Bohumil Hrabal je bil navdušen nad preigravanjem Nándorja Hidegkutija, enega izmed najboljših nogometašev »madžarske lahke konjenice«.

Filmski režiser in pisatelj Pier Paolo Pasolini, ki je igral za Genoo, je primerjal nogomet z jezikom – evropskega s prozo, latinskoameriškega s poezijo. »Nogomet je poslednji misterij našega časa. Je globok obred, četudi je beg. Medtem ko so drugi misteriji, celo maša, v zatonu, je nogomet edini, ki ostaja. Nogomet je spektakel, ki nadomešča teater.«

Peter Handke v knjigi Strah vratarja pred enajstmetrovko iz leta 1970 govori o Josephu Blochu, nekdanjem vratarju, ki je vse bolj razklan med življenjem in zunanjim svetom, njegova shizofrenija pa označuje razmere tistega časa. Po tej knjigi je Wim Wenders posnel film, ki je Handkeja izstrelil med najpomembnejše evropske pisatelje.

Hornby je ustoličil žanr

Nogometna književnost se je kot žanr uveljavila v začetku devetdesetih let 20. stoletja, ko je Nick Hornby, strastni navijač Arsenala, temu angleškemu klubu posvetil roman Fever Pitch (Nogometna vročica), ki je hkrati pripoved o odraščanju, drugačnih časih, privrženosti, kulturi navijačev in mazohistični ljubezni. Nogometu se kot gledalec in pisatelj posveča tudi Tim Parks, Anglež, ki živi v Italiji. V knjigi A Season with Verona (Sezona z Verono) ta nogometni klub spremlja celotno prvenstvo.

Posebej zagreti južnoameriški avtorji

Južnoameriški pisatelji so še posebej nori na nogomet, redka izjema je bil Jorge Luis Borges, o katerem je znano, da ga je preziral. Nogomet so spremljali in pisali o njem Kolumbijec Gabriel García Márquez, Argentinec Ernesto Sábato, urugvajski pisatelj Eduardo Galeano in perujski nobelovec Mario Vargas Llosa ... Vargas Llosa o nogometu pravi: »Tisti, ki nas nogomet razveseljuje, nismo presenečeni nad veliko popularnostjo, ki jo ima kot kolektivna zabava. A veliko je takšnih, ki tega ne razumejo in to celo kritizirajo. Zdi se jim beden, saj naj bi, kot pravijo, nogomet odtujeval in izčrpaval množice ter jih odvračal od resničnih problemov. Tisti, ki tako mislijo, pozabljajo, kako pomembno se je zabavati. [...] Šport je, za tiste, ki v njem uživajo, ljubezen do forme, spektakel, ki ne preide fizičnega, čutnost, instantno čustvo; spektakel, ki – v nasprotju s knjigo ali dramo – komajda pusti sled v spominu in ne obogati ali osiromaši znanja. V tem je njegova privlačnost: je vznemirljiv in prazen. To je razlog, da inteligentni in neinteligentni, kulturni in nekulturni ljudje lahko enakovredno uživajo v nogometu.«

Med nobelovci, ki so pisali o nogometu, je treba omeniti Günterja Grassa, ki v avtobiografski prozi Mein Jahrhundert (Moje stoletje) iz leta 1999 govori o zmagi Nemčije nad Madžarsko v finalni tekmi svetovnega prvenstva leta 1954, o nogometno-poslovnih biografijah svojih idolov Walterja in Ferenca Puskása.

Slovenski pisci o nogometu

Med slovenskimi avtorji ima sloves strastnega nogometnega navdušenca Marjan Rožanc, ki je tej igri posvetil nemalo zapisov. V mladih letih je tudi sam treniral nogomet. »Če bi bil dober nogometaš, mi ne bi bilo treba napisati nobene literarne vrstice,« je dejal. Rožanc je imel rad vse športe, najbolj pa nogomet. V Maši dvajsetega stoletja so zbrana njegova besedila o športu. Večkrat je moral pojasniti, kako je kot intelektualec lahko tako nor na nogomet. V eseju Pervertirani katolicizem je to pojasnil takole: »Po vsem tem je nemara že jasno, zakaj sem šel na nogometno tekmo. Naj je še tako površno, je vendarle res: nogomet – to druženje ljudi okrog večne Neznanke – je moja sekularizirana vera. Stadion je moja sekularizirana Cerkev. Nogometna publika je moje sekularizirano versko občestvo. Samo tu še moja duša stopi v konkreten, oprijemljiv svet, samo tu – ob tem najbolj banalnem dogodku – postane moja vera tudi telesna. Pogledati sem torej moral in se prepričati z lastnimi očmi, če ta cerkev res razpada in če se to občestvo res razkraja.«

Tudi Uroš Zupan je pisal o nogometu. V esejistični knjigi Čitanka Panini se spominja vseh svojih navijaških nogometnih prvenstev. Poglavja so naslovljena po mundialih, od Mehike 1970, ko je bil Zupan star sedem let, do Nemčije leta 2006. Nogomet se pojavlja tudi v delih drugih avtorjev: Čefurji raus! Gorana Vojnovića​, Fužinski bluz Andreja E. Skubica​ ...

Čeprav ni dvoma o povezanosti nogometa in literature, ta tema še ni sistematično obdelana. Eden od redkih poskusov je antologija, ki sta jo pred svetovnim prvenstvom v Franciji leta 1998 sestavila Patrice Delbourg in Benoît Heimermann (Football & littérature: une anthologie de plumes et de crampons).