Tisti, ki berejo, in tisti, ki razumejo

Maja bodo v Narodni galeriji­ v Ljubljani odprli edinstveno razstavo, posvečeno kultnemu Alanu Fordu – stripu, ki je zaznamoval (vsaj) dve generaciji. Fenomen italijanskih stripovskih junakov – antibondovske ekipe TNT, ki razsaja po New Yorku in je osvojila jugoslovanska srca – je na predavanju v Narodni galeriji v četrtek predstavil pobudnik in organizator razstave Rok Glavan.

Najbrž ni veliko tistih, ki so odraščali v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja in ne bi poznali Alana Forda. Če ga že niso brali, so gotovo vsaj slišali zanj. No, menda se ljudje delijo na dve skupini: tiste, ki so Alana Forda brali, in tiste, ki so ga razumeli. Očitno je bilo teh še posebej veliko v Jugoslaviji. Nagovarjale so jih absurdne prigode »grupe TNT«, ekipe tajnih agentov, ki je brez sredstev za boj proti kriminalu (imeli so orožje, ne pa tudi municije) morala veliko improvizirati, čeprav je to pomenilo, da so komu grozili le s prstom, pritisnjenim na čelo, in koga drugega premikastili z metlo.



Nekaj zanimivega in hkrati čudno domačnega je bilo na grotesknih likih – postavnem reklamnem agentu Alanu Fordu, ki je nenavadno spominjal na igralca Petra O'Toola (ta je bil risarju dejansko vzor), zlobnem starem brkatem in bradatem Metuzalemu Številka 1, birokratskem Debelem šefu, hipohondru Jeremiji, veščem angleškem mešetarju Siru Oliverju, čokatem debelonosem koleriku Bobu Rocku, izumitelju Grunfu in njegovih hišnih ljubljenčkih, ki so se borili z zlobneži, kot so Superhik s super močjo, da z zadahom stopi železna vrata, ki se je ravnal po maksimi Kradem revnim, dajem bogatim, Dr. Aseptik, ki je menil, da je Zemlja premalo onesnažena, ter Mr. Tromb, ki si je prizadeval zavladati svetu, da bi ga lahko ­potem uničil.

»Vsaka podobnost z današnjo resničnostjo je zgolj naključna,« je preroško aktualnost nadrealističnih prigod komentiral Rok Glavan, antikvar in pobudnik razstave ob petdesetletnici prvega izida stripa, ki sta ga italijanska avtorja, ilustrator Roberto Raviola alias Magnus in pisec Luciano Secchi alias Max Bunker, zasnovala že leta 1967, milanska založba pa ga je v 20.000 izvodih izdala dve leti pozneje.


 

Alan Ford kot vedeževalska krogla

Včasih smo se smejali junakom, danes absurdne nadrealistične situacije iz stripa živimo, pravijo poznavalci. Gre za male ironične situacije, kot je recimo tista, da ti nekdo pred nosom ukrade parkirno mesto in mirno odkoraka iz avtomobila. »To je alanfordovska fora. Če bi bil junak iz Alana Forda, bi mu s cveki pribil gumo v tla,« je v smehu dejal Glavan. Ali pa tista, ko policaj ustavi Številko 1, da bi ga oglobil, ta pa potegne iz žepa svojo malo črno knjižico, v kateri najde podatek, da se je prav ta policaj pred leti poročil z vdovo, jo bogato življenjsko zavaroval, nato pa je po nesreči padla na cirkularko. Ali pa tista, ko Jeremija v čakalnici čaka na zdravnika s številko 75.475. Ali pa tista …

Med ljubitelji stripa Alan Ford anekdotam ni konca. Da o zimzelenih citatih in krilaticah sploh ne govorimo. No, pa vseeno – tista izjava Boba Rocka na primer: Zdaj je trenutek velikih odločitev! Bolje živeti sto let kot milijonar kot sedem dni v bedi. Pa dvoumni dovtipi na majicah Grunfa: Kdor spi, ni buden in Oborožite se in bežite. Pa Tukaj je nekoč stal poštni nabiralnik, prosim ne mečite ničesar vanj.

Zakaj se je strip, ki ni bil preveden v angleščino, tako prijel prav na Balkanu, je v obširni študiji Cvetličarna v Hiši cvetja razmišljal pisatelj Lazar Džamić. Menda obstaja le en angleški prevod, ki ga je financirala srbska vlada in ga tujim diplomatom delila kot priročnik za razumevanje Balkana. »Alan Ford je ustvaril svojevrsten mentalni sistem. Smejali smo se gagom, situacijski komiki in beleženju družbenih aktualnosti. Gre za nadrealistično farso, satiro, sarkazem in vsakdanje situacije, ki jih uzremo v vsej njihovi tragikomičnosti. Liki so vzeti iz vsakdanjega življenja in zdi se nam, da so podobni ljudem, ki jih srečujemo na ulici,« je fenomen Alana Forda pojasnil Rok Glavan.



Strip je imel lucidno socialno in politično kritiko, ob tem pa je v času, ko to še ni bilo aktualno, propagiral ekološko ozaveščenost. Bržkone je bilo za Jugoslovane privlačno tudi to, da je glavni junak stripa v bistvu skupina, združena v boju proti kriminalu – v slogu Alan, bežimo, onadva sta dva, mi pa smo sami. Predvsem pa je za uspeh najzaslužnejši prevod Nenada Brixyja, ki je strip dobesedno prenesel oziroma presadil na naša tla, je povedal Glavan. »Iz italijanščine je Bunkerjeva besedila prevajal v visoko krleževsko hrvaščino, ki je očitno nagovorila veliko ljudi. Kroži anekdota, da je kritikom stripa, ki so pisarili zgrožena pisma, večkrat zabrusil, da pišejo v nižjem jeziku, kot je pisan strip.«

Razstavo, ki nastaja v sodelovanju antikvariata Glavan z Narodno galerijo ter zavodom Kultura in prosveta, bodo v Narodni galeriji odprli maja. Na ogled bo tako imenovano zlato obdobje stripa – prvih 75 epizod, ki sta jih ustvarila Bunker in Magnus. Razstavljene bodo originalne tuš risbe iz zasebne slovenske zbirke. Kot zanimivost dodajmo, da se cene originalnih risb Alana Forda (mimogrede: v Italiji še vedno izhaja) trenutno gibljejo med 700 in 4000 evri za risbo. Menda je najtežje dobiti tiste z Grunfom. Sam bi verjetno ob tem dodal kaj v slogu: Kdor namerava na koncu zmagati in nekaj tudi pridobiti, naj najprej veliko izgubi.