Svobodo damo trgu in ta je svoboden za nas

Prva in druga številka revije Problemi pod naslovom Politično prinaša tri besedila, Slavoja Žižka (Subjektivna destitucija kot politična kategorija), Sama Tomšiča (Družbena vez med konkurenco in solidarnostjo) in Jele Krečič (Zbuditi zbujene). Tokrat bomo predstavili Tomšičev prispevek, nemara tudi kot izziv za družbeno razpravo pri nas, ki je še kako potrebna.

Avtor temo vpelje skozi Michela Foucaulta, ki je leta 1964 na kolokviju o Nietzscheju v opatiji Royaumont v Île-de-France imel znamenito predavanje z naslovom Nietzsche, Freud, Marx. Ta tri imena je postavil za svetilnike avtonomije simbolnega reda: Nietzscheja v njegovi genealogiji, Marxa v kritiki politične ekonomije, Freuda v psihoanalizi. Vse tri torej zato, ker skupaj »užalijo« človeško samoljubje.

Njihova skupna vsebina je tudi v tematiziranju povezave med simbolnim in telesnim. Vsi trije poudarjajo udeležbo (celo »parazitizem«) neskončnega (simbolnega) na končnem (telesu). Silo, ki izraža to, vsi trije imenujejo gon (Trieb), zato lahko rečemo, da je gon hkrati simbolen in telesen.

Simbolni red zato nikoli ni samo abstrakten, temveč pomeni tudi organizacijo materialnosti, ekonomijo, moralno, družbeno ali libidinalno. Tako s pomočjo diskurza (družbene vezi) pridemo v proizvodnjo in organizacijo afektov.

Avtor se v nadaljevanju na primeru neoliberalizma posveti pojavu odmiranja družbenega. To konkretno pomeni, da je neoliberalizem zaznal in opisal kot družbeno-ekonomsko doktrino, ki je s svojim protidružbenim inženiringom pospešila in pomnožila »antisocialne afekte«. Sinonim in referenčna oseba za to je Margaret Thatcher, ki je 1980 izrekla znamenito trditev: »Ne obstaja nič takega, kot je družba.«

Ta krilatica je obveljala za ultimativni slogan neoliberalizma. Tomšič je v njenem »ontološkem« zanikanju videl zanikanje družbene biti, njenega mesta, tudi prikrito zahtevo, da družba ne sme postati projekt politike, kajti to bi ogrozilo neoliberalno doktrino, ki jo zaznamujejo individualni atomizem, binarna spolna razlika in tradicionalne družinske celice.

Kasneje, leta 1976, je Foucault v enem od seminarjev postavil trditev, da se ekonomski in politični liberalizem oklepa teze, da je »družbo treba zaščititi«. Neoliberalna teza Margaret Thatcher je obratna, da je družbo treba prepovedati. Taka zahteva deluje normativno, kot v maniri gospodarja, ki si (po Lacanu) vzame pravico odločati o tem, kaj je, in tudi, česa ni.

V imenu česa bi to pripisali neoliberalizmu? Družba ne sme postajati, ker bi taka ontološka krepitev družbenosti za neoliberalizem pomenila institucionalizacijo razsipnosti in lenobe, družbenosti in uživanja, proti povečanju vrednosti in gospodarski rasti.

Socialna država v očeh neoliberalcev pomeni vsiljevanje obstoja take družbe, spodkopava razvoj ustvarjalnih potencialov ekonomske (družbene) konkurence in deregulacije trga. Zato bi bilo po doktrini Margaret Thatcher treba družbo prepovedati in izgnati iz reda biti.

Seveda to ni skladno z ničimer, še najmanj z Aristotelovo mislijo, v kateri človeka ne moremo misliti zunaj družbene biti, kajti je politična, je relacijska »žival«. Neoliberalna politična ontologija v svojem antisocialnem programu skuša odpraviti vsakršne družbene vezi, ki niso zasidrane v ekonomskem razmerju konkurence. Taka bi bila zadnja zgodovinska stopnja kapitalistične antisocialnosti, na kar je opozoril že Marx, ko je izpostavil kapitalistično organizacijo produkcije okrog sistemske samozadostnosti. Tako bi bila produkcija zaradi same produkcije in ne zaradi ohranjanja ali izboljšanja življenja posameznika ali družbe.

Od tod do želje po razbitju družbenih vezi, posebej socialne države, je le še korak. Še več, tako Marx pride tudi do pojma presežne populacije, do strukturne težnje kapitalizma. Ta spremlja proces razkrajanja družbeni vezi, kar človeštvo napravi odvečno. Človeško bitje se tako preobraža v sistemski izmeček.

Sila solidarnosti, ki ni sila konkurence

Politična ontologija Margaret Thatcher predvideva, da celota posameznikov (in njihovih družin) ne more preseči števila njenih delov. Če bi bili posamezniki družbeno povezani, bi se vpeli v simbolni prostor, ki bi jih tako presegal kot prečil. Tako bi bilo tudi psihoanalitično razumevanje družbene vezi. Posameznik namreč nikoli ne more biti vase zaprta monada, »ki bi predhodila relaciji«, temveč je kot tak učinek in posledica »relacionalnosti«. Marx bi temu seveda dodal, da so posamezniki le personifikacije ekonomskih razmerij.

Tudi Freud je imel glede te kompleksne interakcije med individualnim in družbenim (socialnim in antisocialnim) analitično opredelitev: »Wo Es war, soll Ich werden« (kjer je bilo ono, tam naj bo jaz). To pomeni, da je postajanje »jaza« neločljivo povezano s postajanjem družbenega. V delu Nelagodje v kulturi Freud nadaljuje tezo, da je človekovo skupno življenje mogoče le, ko se združi večina, »ki je močnejša od vsakega posameznika in ki drži skupaj proti vsakemu posamezniku«. To pomeni, da je temeljna drža v intersubjektivnih odnosih in pogoj družbene vezi solidarnost, ne vzajemna ljubezen. Solidarnost pomeni »afektivno stanje, skupni družbeni afekt«, ekonomizacija tega afekta pa je družbena vez. Spojitev simbolnega in telesnega – in ker je solidarnost afekt – Freud imenuje Eros.

Freud je gradil na mitu o »prahordi«, ki se vzpostavi potem, ko je zveza sinov ubila praočeta in s tem prekinila krog nasilja. Tu Freud lik praočeta vseeno bolj kot v preteklost postavi v sedanjost in zadeva sistemski eksces, agresivnost in obscenost. Mrtvi praoče figurira v razsrediščeni in brezosebni obliki sistemskega nasilja, poosebljen je v množici obscenih posameznikov.

V spisu Onkraj načela ugodja se Freud glede Erosa, tako avtor, približa Platonovemu Simpoziju, Aristofanovemu mitu o izvoru spolne raznolikosti in želje. V Platonovem dialogu ljubezen pomeni težnjo po združitvi, žene pa jo manko biti. Pri Freudu gre nekoliko drugače, namreč, ljubezen je zanj poseben način obvladovanja odtujitve, ki zaznamuje subjektovo bit. Gre za konstitutivno odtujitev, izvorno stanje delitve. Temu podloži nauk o gonih, tu je Eros sila, ki ohranja življenje, ki omogoča, da življenje sploh ima konsistenco. Življenje je v vztrajanju v biti, to pa je mogoče le zato, ker »življenje vsebuje ireduktibilno negativnost, ki poganja njegovo vztrajanje«.

Avtor pri Freudu poudari konflikt iz razmerja med Erosom in gonom smrti. Gre za nekaj drugega od metafizičnega konflikta. V družbeni vezi ta konflikt pomeni soočenost z imperativom vzdrževanja delovnega procesa. Če spet velja, da »jaz« postaja tam, kjer je bilo »ono«, velja tudi, da »jaz« lahko postajam samo, če sem v skupnem procesu družbenega postajanja.

Freud, zapiše avtor, da zadostno podlago, da v Erosu prepoznamo silo solidarnosti. Za razliko gon smrti (agresivni gon) pomeni silo konkurence in sistemskega samoljubja.

Z izključitvijo solidarnosti pride neenakost

Freudova politika solidarnosti nadaljuje univerzalije francoske revolucije (svoboda, enakost, bratstvo). Solidarnost pomeni prevlado skupnega dobrega nad zasebnim interesom. Omogoča sprevrnitev kapitalističnega razmerja med politiko in ekonomijo, točneje, odpravo kapitalistične privatizacije političnega.

Freudova politika solidarnosti nadaljuje univerzalije francoske revolucije (svoboda, enakost, bratstvo). Solidarnost pomeni prevlado skupnega dobrega nad zasebnim interesom. Foto Max Halberstadt, Wikipedija

Še več, povezava med solidarnostjo in skupnim dobrim »vzdržuje oblikovanje odprte politične množice«, vmešavanje logike konkurence pa »omogoča le oblikovanje zaprtih množic«. Te se napajajo z izključevanjem drugih, »grozečih drugih«, beguncev, migrantov, homoseksualcev, žensk ... Očitno postane, da so »svoboda, enakost in bratstvo« v konfliktu s političnim »kvadrivijem« ekonomskega in političnega liberalizma. Marx je ta »kvadrivij« imenoval: »svoboda, enakost, lastnina, Bentham«.

Avtorjeva teza je nedvoumno naslednja: ko je kapitalizem kot paradigmo družbene vezi vsilil razmerja konkurence, je izvršil izključitev družbenega, omogočil je politiko sovraštva oziroma resentimenta.

Z izključitvijo solidarnosti se za samoumevno postavlja neenakost, svoboda je vezana na trg, kot taka je postala »neomejena, absolutna svoboda ekonomskih abstrakcij«. Svoboda drugega na tak način kot pogoj ni več omejitev moje lastne svobode, temveč postane grožnja. Iz tega pride paradoks: v resnični lasti svobode poslej ni nihče, razen trga. V tej logiki moramo »svojo potencialno svobodo delegirati na trg, ki bo svoboden za nas«.

V tej logiki, kjer se svobodo podpre s privatno lastnino in zasebnim interesom, je vsak poskus uveljavitve solidarnosti obsojen z očitkom totalitarnosti. Boj za emancipacijo na drugi strani spremljajo antisocialni afekti, v tem krogu potekajo polemike o populizmu.

Na eni strani politične teorije je teza o vzponu populizma kot odrazu neoliberalnega vsiljevanja absolutne svobode (ločene od enakosti in solidarnosti), na drugi strani je teza, da je populizem treba misliti v okviru enakosti. Taka je razlika med interpretacijami levega in desnega populizma. Populizem gre lahko v fašizem (Bolsonaro, Brazilija) ali v socializem (latinskoameriški populizmi).

Kot primer negativnega skupnega

Marx je govoril o izključitvi, o izključeni subjektivnosti (industrijski delavec), na nekaj podobnega je pokazal tudi Lacan (Lacanov proletarec). V Marxovem pogledu je kapitalistična ekonomija izvedla podobno »izključitev subjekta«, kot jo je v Lacanovem pogledu moderna znanost.

Tomšič na dilemah psihoanalize pokaže na (tudi) Lacanovo skepso do družbe. Prek »neobstoja spolnega razmerja« Lacan prikaže primer »negativnega skupnega«. Psihoanaliza kot praksa zdravljenja in kot specifična družbena vez obstaja samo zato, ker obstaja manko (luknja) spolnega razmerja. Tako je tudi z oblikami družbene organizacije. Ta manko, odsotnost, skušajo ekonomizirati in predelati. Neobstoj spolnega razmerja je primer negativnega skupnega.

Podobno je trdil Marx v historičnem materializmu, namreč, da je obstoj družbe organiziran okoli radikalne odsotnosti (neobstoja) družbenega razmerja. Podobno kot psihoanaliza vzpostavi družbeno vez, kjer »ni spolnega razmerja«, zapiše Tomšič, »emancipatorna politika vzpostavi družbeno vez, kjer 'ni družbenega razmerja'«. Družbena vez je v obeh primerih delovna vez.

Avtor tako izpelje resnico, da je naloga psihoanalize pravzaprav nemogoča. Zagotoviti bi namreč morala družbeno vez subjektivnosti, ki pa ji manjkajo pogoji družbenosti. Podobno pokaže na primeru emancipatorne politike, ki je tudi med nemogočimi poklici. V obeh primerih gre za odprt delovni proces, v katerem morata obvladovati ambivalentnost afektov. Konkretno povedano, transfer vseskozi niha med ljubeznijo in sovraštvom (med pozitivnim in negativnim), solidarnost je tudi lahko pozitivna (vključujoča) ali negativna (izključujoča), v tem zadnjem se prepleta z resentimentom.

V psihoanalizi, politiki in pedagogiki – po Freudu so to trije nemogoči poklici – ima solidarnost enako pomembno vlogo. Pride z notranjo podvojitvijo, je na meji med subjektivnim in družbenim.

Solidarnost, zaključi avtor, je lahko tudi afekt, ki, kot pravi, »omogoča iztrganje razlike (med telesi, identitetami) iz kapitalističnih strategij njene toksifikacije«.

Tako se, ko preberemo besedilo, spomnimo tistega dela, v katerem Tomšič govori o odmiranju družbenega. Tam zapiše, da bi prav neoliberalizem, in ta je postal naša neposredna realnost, lahko opisali kot družbeno-ekonomsko doktrino, ki je pospešila množenje antisocialnih afektov.

V naši družbeni stvarnosti, torej, se zdi, da poudarke najdemo prav tu, in nemara je to razlog, da smo temu besedilu v zadnjih Problemih posvetili osrednjo pozornost.