Sončnica, vsa nora od svetlobe

Zbirko Sončnica, vsa nora od svetlobe, ki je poimenovana po verzu Eugenia Montaleja, izdaja književno društvo Hiša poezije, ki vsako leto razpiše natečaj. O tem, da je poezija pri nas v izjemni kondiciji, priča podatek, da je letos komisija izbirala kar med 70 pesniškimi zbirkami. In vse so bile dobre.

Cvetka Bevc, Ivan Dobnik, Zoran Pevec, Dejan Koban in Marcello Potocco, ki sestavljajo žirijo, so izbrali vsak po eno zbirko ter opremili knjigo s spremno besedo. Na tiskovni konferenci je Cvetka Bevc, ki je predstavljala knjigo S konico konice jezika pesnika, dramatika in pisatelja Boruta Gombača, povedala, da je to poklon magični poeziji, da so pesnikove podobe podobe lova za neulovljivim, ki se mu poklanja tudi z zvočnostjo besed.

Ivan Dobnik je vzel za svojo zbirko pesnika, esejista in pisca radijskih iger Marka Elsnerja Grošlja Pobral sem Van Goghovo uho, ki nadaljuje svojo poetično tradicijo ter povezuje verze s slikarstvom. Pesnik se prav tako sprašuje, kakšna naj bi bila sodobna poezija. V zbirki je radikalno intimen in oseben. Za intonacijo vzame poezijo Clauda Estebana, ki vzklika: »Dani se!« In nadaljuje: »Iz tega epicentra je izpeljal vse naslednje verze v pesniški zbirki, čudovita pustolovščina, do kakšne sijajne knjige nas privede.«
Zoran Pevec je o knjigi Ob robu ceste Andraža Poliča, ki je tudi uspešen glasbenik, skladatelj in igralec, povedal, da je posvečena ženski, njenemu položaju ter odnosu do nje, govori o njenih tegobah, izrinjenosti na rob, zavrženosti, samozanikanju, ponižanju in razcepljenosti v njej sami. Vsak naslov pesmi je žensko ime, po vsej verjetnosti so resnične. Nekatere med njimi so znane, recimo Dantejeva Beata, ki je tudi prispodoba za ljubezen, ali Penelopa, ki je zgodba o ženski zvestobi.
 

Bog in šovinistka

Selektor Marcello Potocco je izbral zbirko Petre Koršič Bog z mano. Pesnica je povedala, da jo doživlja kot videnje, da se v njej Bog prikazuje tudi groteskno in ironično. Kot piše v spremni besedi, je ta Bog, s katerim se ves čas pogovarja, tudi krhek, neroden in negotov; človek je, ko se sooči z njim, veliko bolj samozavesten. Bralcu se zdi, da je Bog že marsikaj naredil narobe, zato nima več vedno prve besede.
Monika Vrečar, ki trenutno živi v Kanadi, je s pomočjo tehnologije kar iz dežele čez lužo predstavila zbirko Šovinistka. O sebi pravi: »Nekateri me imajo za zlobno nenadarjeno sebičnico, nekateri za ekshibicionistko s potencialom, nekateri za histerično mazohistko.« To dinamično zbirko, ki včasih zveni, kot da človek drži v roki bombo brez zatiča, je Dejan Koban označil za knjigo, ki »sicer po kom pljune ali mahne, kaj več od tega pa ne stori. Mogoče se kdaj s kom pofuka in kdaj koga ošvrkne s pogledom. Vendar je na splošno sama. S pivom v eni in cigareto v drugi roki. Tej knjigi se sladko in strastno jebe za vse in vsakogar.«