Sonce zgoraj, otožna samost spodaj

Od kod zbrati pogum in napisati svoje mnenje o knjigi, ki si jo prebral na mah. O avtorju, ki enako mojstrsko pretaka na papir besede, kot za televizijske in radijske informativne oddaje spleta zgodbe iz tujega okolja. O novinarju, ki je rednemu gledalcu nacionalne televizije, ljubitelju vsega italijanskega, zadnja štiri leta čisto domač, da se včasih zazdi, kot da sta stara znanca, čeprav ga v živo še nisi srečal.

Že ko sem na facebooku Janka Petrovca po voajersko prebirala njegove kratke zapise o tem, kako preživlja krizo zaradi koronavirusa v Rimu, me je prešinilo, da bi jih nujno moral zbrati v knjigo. Menda se je v njem nekje okrog tretjega dneva pred koncem omejitve gibanja zasidralo, da knjiga bo. Dvomov je, kot piše avtor, imel cel kup, a človek se ne znajde pogosto ­sredi zgodovine.

Novinar in dopisnik iz Rima Janko­ Petrovec je pri založbi Goga izdal zapise, ki jih je začel nizati 20. februarja, ko je svet obšla novica o prvem Italijanu, okuženem s koronavirusom. Nekaj, kar se na prvi pogled zdi kot (potopisni) dnevnik, je še bolj kot to kronika nekega posebnega časa. Rim. Prestolnica prvega žarišča epidemije v Evropi. Prazen? Španske stopnice, ki samevajo? Zdi se kot kroki iz znanstvenofantastičnega romana, pa ni. Realnost je, ki jo je Petrovec službeno doživel in mojstrsko ubesedil.

V resnici ima, kot pove v predgovoru, knjiga – kot boginja Talija – dva obraza. Iz nas izvablja bolečino in srečo. Nasmešek, ko vodi bralca skozi opustele mestne ulice in se ti skorajda zazdi, da si tudi sam pod Palatinskim gričem, se ob opisih največjih prelomnic njegovega službovanja v Italiji hitro umakne velikemu cmoku v grlu – teroristični napad v Nici, potres v Amatriceju, zrušen viadukt v Genovi, begunska kriza, ki jo je boleče blizu spremljal na krovu Aquariusa, in zdaj pandemija covida-19. Tragedije, v katerih je prešteval mrtve, spravljal žalost iz sebe (tudi) s tekom po rimskih ulicah, jokal na samem in hkrati – po malem mrhovinasto, a to je pač realnost novinarskega dela, kar prizna sam – koval zgodbe.

Njegovi križi niso križi

Zadnja še ni dobila epiloga. 31. maja, tri dni prej, preden so italijanske oblasti odpravile omejitev gibanja med posameznimi pokrajinami, v svoj »potopisni dnevnik« poslednjič zapiše: »Od 9. marca do danes sem objel eno samo osebo, rokoval se nisem z nikomer. V državi okoli mene se je medtem z novim koronavirusom okužilo 233.019 ljudi, 33.415 jih je umrlo.«

Italijanska realnost, ki je bila ves čas tudi njegova realnost. Iz zapisov veje občutek, da se je je morda zavedal trohico bolj kot drugi. Najbrž je to mogoče pripisati omenjeni realnosti njegovega poklica. V iskrenih zapisih si nastavlja ogledalo, a v njem ni nič svetniškega. Petrovec novinar je hkrati Petrovec pripovedovalec zgodb in pisatelj, človek. »Moji križi niso nobeni križi: nikoli nisem šel lačen spat, nikoli mi nihče ni meril s puško v obraz, vedno sem imel streho nad glavo. Vse drugo je drugotno.«



Karantenska samota in stiske, ki jim je priča ter jih doživlja tudi sam, v zapisih velikokrat odstirajo spomin na neke druge, minule, a ne pozabljene tragedije. Perverzijo, ko s snemalcem pri kupu ruševin v docela uničenem Amatriceju lovita izjave, brez izjav ni televizijskega prispevka. Talija v knjigi nastavi svoj žalostni obraz, ko avtor opisuje gasilca, ki se, prekrit s prahom, zjoče v mikrofon: »Ne vem, kdo je tukaj spodaj, ampak vsi moji sosedje so mrtvi.«

In do kosti zmrazi opis z ladje Aquarius o neskončnem potovanju etiopskega para v »obljubljeno deželo«: »Več kot leto dni je trajala njuna pot iz Etiopije do libijske obale. Trgovci z ljudmi so ju v Sudanu ločili: njega so zaprli v nekakšno kletko, njo v sobo s še nekaj drugimi ženskami. Nekaj tednov so jo neusmiljeno posiljevali, in ko sta se po čudežu znova znašla skupaj, sta epizodo družno potisnila v podzavest. Trebuh ji je rasel in niti enkrat nista pomislila, da zaradi otroka.«

In na drugi strani grška boginja z obrazom, ki se smeje. Avtor dnevnika v vrstice pogosto vplete dobršno mero humorja ter samoironije, da bolečina ne zapeče preveč in do konca.

Kaplja vode, ki teče navzgor

Janko Petrovec pisatelj med vpogledom v svoj karantenski vsakdan napaja bralca tudi z realnostjo svojega dopisniškega dela oziroma novinarstva nasploh. Še posebej v začetku epidemije, ko nihče ni prav dobro vedel, kam bo vse skupaj odneslo, je bila petkrat preverjena in zanesljiva informacija zlata vredna, čeprav jo je – kakor po naključju – 'izvlekel' iz svojega osebnega zdravnika.

»Vsak od nas ima svojo zdravo pamet, zato je varljiva. V novinarstvu jo moramo spoštovati, ampak se je moramo hkrati bati. V trenutku, ko si novinar, si vsak dan v racio­nalnem procesu približevanja resnici, ker je to pravzaprav naša naloga. Kot novinar si ne domiš­ljam, da poznam resnico. Toda moja naloga je, da se čim bolje, z vsemi sredstvi, ki jih premorem, z znanjem in veščinami približam tej resnici. Resnica je tam nekje zunaj,« je pred časom zaupal novinarski kolegici Patriciji Maličev v intervjuju za Sobotno prilogo.



Zato je v resnici 139 strani dolga knjiga zapisov v času med 20. februarjem in 31. majem kronika nekega obdobja. On je bil tam, v Italiji, kjer je svet obstal. Mi, »njegovi« Slovenci, korak zadaj. »Zdelo se mi je, da so ljudje hoteli vedeti vnaprej, kaj se bo zgodilo, jaz pa sem bil v tistih dneh nekako že v prihodnosti. In sem pisal, pri čemer so moji zapisi z dnevi postali terapevtski tudi zame,« je pojasnil za Sobotno prilogo.

Morda se je z avtorjevo karantensko piko na i tudi tista zadnja kaplja vode obrnila navzdol. In morda, samo morda, se bo izpolnilo avtorjevo upanje, da se bomo kmalu vrnili v normalnost in da bo ta – kontradiktorno Michelu Houellebecqu – boljša. Zaslužili bi si jo vsi skupaj. Ko »rimski krog« pade pod petimi minutami, naj nas avtor le obdari, recimo, z »zgolj« Rimom. Kadarkoli ga vzamemo tudi brez karantene.