Svet je res čuden, kajti kriminalke na najvišji pisateljski ravni verjetno še nikoli niso bile tako priljubljene. Morebiti zato, ker svet postaja vse bolj negotov, močni in mogočni podrejajo lastnim interesom državo, policijo, sodstvo, vojsko, tajne službe, banke in še kaj. Vse to počnejo nekaznovano. Tako da so zgodbe, v katerih sta nenavaden tandem 25-letna asocialna računalniška hekerka Lisbeth Salander in zagnani novinar revije Millennium Mikael Blomkvist, pritegnile množice. V njih hudobneži večinoma dobijo, kar si zaslužijo, po legalni ali manj legalni poti. In katarza je tu.
 

Pisatelj v glavni moški vlogi

Nedavno je pri založbi Učila International izšla še zadnja zgodba iz teh dveh trilogij Dekle, ki je živelo dva­krat. Drugo trilogijo je napisal švedski novinar in pisatelj David Lagercrantz, ki ga je založba ob blagoslovu uradnih zastopnikov Stiega Larssona zaprosila, da je napisal nadaljevanje, ki je sledilo izvirni Larssonovi trilogiji, sestavljeni iz knjig Dekle z zmajskim tatujem (2005), Dekle, ki se je igralo z ognjem (2006) ter Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo (2007).

Levičarski aktivist in raziskovalni novinar Larsson je umrl, preden je sploh izšel njegov prvi roman, 9. novembra 2004, star 50 let. Umrl je zaradi srčnega infarkta, ki ga je zadel, ko se je po stopnicah vzpenjal v službo. Kot pravijo, so ga močno prizadele posledice svojčas običajnih novinarskih slabih navad, kot je preveč cigaret in slabe hrane, ki jo je poplaknil z ogromnimi količinami kave. Če k temu prištejemo obvezni poklicni stres in stalne grožnje švedskih skrajnih desničarjev s smrtjo, postane bolj razumljivo, zakaj mu je srce opešalo tako zgodaj. Pokopali so ga na pokopališču pri cerkvi Högalid v okrožju Södermalm v Stockholmu.



Stieg Larsson je kot preiskovalni novinar izostril svoj socialni čut, pa tudi čut za pravičnost. Novinarsko kariero je začel kot fotograf ter postal del levičarskega političnega aktivizma, se včlanil v švedsko Komunistično delavsko zvezo in urejal revijo Fjärde internationalen švedskega odseka Četrte internacionale. Seveda ni nobenega dvoma, da je lik Mikaela Blomkvista večinoma navdihnila kar pisateljeva (idealizirana) podoba.
 

Odrasla Pika Nogavička

O liku Lisbeth Salander in njenem izvoru krožita dve različici. Po Larssonovi smrti so nekateri njegovi prijatelji izjavili, da naj bi bil lik Lisbeth Salander posledica dogodka iz njegovega najstništva, ko so njegovi trije prijatelji posilili znanko, on pa ni nič naredil, da bi to preprečil. Nekaj dni pozneje jo je prosil, naj mu odpusti, kar je žrtev zavrnila. Ta dogodek in občutek krivde sta ga preganjala vse življenje, je nekoč priznal. To naj bi ga na eni stran spodbudilo, da zapiše zgodbo o posiljeni ženski, ki ji je bilo v resnici ime Lisbeth. Vendar obstaja tudi različica, da je Larsson zgodbo izvedel iz druge roke. Ob neki drugi priložnosti pa je povedal, da je Lisbeth Salander dekle, v kakršno bi morebiti lahko zrasla Pika Nogavička.

Dele tega lika je sestavil tudi pod vplivom svoje nečakinje Therese. Uporniška najstnica se je oblačila v črna oblačila in nosila črn make up in mu je nekajkrat povedala, da bi rada imela tetoviranega zmaja. Med pisanjem trilogije jo je večkrat vprašal, kako bi se sama obnašala v določenih situacijah.



Sicer pa so za Larssonovo življenjsko pot krivi starši, kajti za dvanajsti rojstni dan je dobil od njiju pisalni stroj. Sprva je pisal predvsem znanstveno fantastiko in v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil eden najbolj dejavnih švedskih ljubiteljev znanstvene fantastike, saj je urejal tovrstne fanzine in postal aktiven član ter pozneje celo predsednik Skandinavskega združenja ljubiteljev znanstvene fantastike.
 

Turisti z vsega sveta derejo v Stockholm

Takrat se je tudi že pridružil levičarskemu aktivizmu. Leta 1977 se je celo odpravil v Eritrejo in žensko enoto Eritrejske ljudske osvobodilne armade učil uporabljati minomete. Kmalu pa se je moral vrniti, ker je zbolel na ledvicah. Potem je več kot dvajset let delal v največji švedski tiskovni agenciji Tidningarnas Telegrambyrå kot grafični oblikovalec. Takrat je dodobra spoznal delovanje medijev in bil priča številnim zakulisnim igricam, kar je pozneje s pridom uporabil v svojih romanih. Hkrati je bil zelo aktiven v fundaciji Expo, ki je bila ustanovljena za boj proti rasističnemu kurikulumu v švedskih šolah ter porastu ekstremnega desničarstva in rasizma med mladimi. Leta 1995 je postal urednik revije Expo, ki jo izdaja ta fundacija.

V prostem času je raziskoval švedsko radikalno desničarstvo in leta 1991 izdal knjigo Ekstremna desnica. Bil je tudi zagnan predavatelj na temo rasizma in je leta živel nevarno življenje. Švedski desni skrajneži so mu redno grozili s smrtjo, saj je rad dregal tudi v delovanje ekstremne desničarske stranke Švedski demokrati. Svoje novinarske in aktivistične izkušnje je nato prelil v kriminalno trilogijo Millennium, ki je postala svetovna uspešnica.

Stockholm je po mednarodnem uspehu prvega romana serije Millennium postal potovalna destinacija oboževalcev trilogije. Vodniki vodijo turiste z vsega sveta po poteh njenih junakov. Kakor hitro so roman prevedli v nov tuji jezik, se je povečalo število turistov iz te države v švedski prestolnici. V Stockholmu še zmeraj organizirajo prava romanja po poteh Lisbeth Salander in Mikaela Blomkvista.
 

Umazani boj za dediščino

Neizmeren uspeh trilogije je spodbudil švedsko založbo Norstedts, da je ob podpori zakonitih dedičev Larssonove dediščine, brata in očeta, izbrala švedskega pisatelja in novinarja Davida Lagercrantza za pisanje nadaljevanja zgodbe. Lagercrantz je najbolj znan po svetovni uspešnici, biografiji o švedskem nogometnem virtuozu Zlatanu Ibrahimoviću. Dolgoletna partnerka Stiega Larssona Eva Gabrielsson je temu močno nasprotovala, ker ni verjela, da bi nekdo, ki se je rodil z zlato žlico v ustih, zmogel nadaljevati tako močno angažirano zgodbo. Gabrielssonova in Larsson se nista poročila, ker bi morala ob poroki po švedski zakonodaji javno objaviti, kje živita, to pa se jima je zdelo preveč nevarno zaradi številnih groženj s smrtjo, ki jih je on prejemal. Gabrielssonova je obdržala zapiske ter prenosni računalnik z rokopisi svojega partnerja. Ona je tudi našla njegovo oporoko, v kateri je vse premoženje zapustil Komunistični delavski zvezi, ki se zdaj imenuje Socialistična stranka, vendar sta po tožbi na sodišču in umazanem pravnem boju premoženje in avtorske pravice podedovala brat in oče, Larssonova življenjska sopotnica pa je ostala praznih rok.
 

Boljše in slabše ekranizacije

Lagercrantz se je pri pisanju oprl na že znane podatke o glavnih likih in napletel še tri zgodbe: Dekle v pajkovi mreži (2015), Dekle, ki je iskalo pravico (2017) in letos še zadnji del, Dekle, ki je živelo dvakrat. Za to je dejal, da je zadnja, ki jo je napisal na to temo.

Serija Millennium je pristala tudi v filmu, in sicer so po prvih treh Larssonovih delih posneli izjemno odmevne istoimenske švedske filme, ki so jih predelali tudi v televizijsko serijo. Glavna junaka sta izvrstno upodobila Michael Nyqvist (Mikaela Blomkvista) in Noomi Rapace (Lisbeth Salander). Po drugi strani dva ameriška filma, Dekle z zmajskim tatujem z Danielom Craigom in Rooney Mara ter Dekle v pajkovi mreži s Claire Foy in Sverrirjem Gudnasonom, nista bila tako prepričljiva.