Skoraj dva ducata kolesarjev se je oni dan podalo na sled življenju in delu Valentina Vodnika. Vlogo­ vodníka je prevzel kar znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in ­literarne vede ZRC SAZU Luka Vidmar, poznavalec Vodnikove intelektualne zapuščine. S podrobnimi zanimivostmi je zbrane od Trga francoske revolucije z desetimi postanki popeljal skozi staro Ljubljano, prek Navja do Vodnikove domačije, kjer se je pred 261 leti vse skupaj začelo.

Takrat se je namreč na domačiji v zgornji Šiški, reklo se je tudi pri Žibertu, mami Jeri in očetu Jožefu 3. februarja 1758 rodil mali Valentin. Z leti sta mu priskrbela še devet bratov in sester, s katerimi se je brezskrbno igral, se drsal po zamrznjenih okoliških mlakah in za kamnito mizo jedel čežano in žgance. Rad je tudi kakšno ušpičil, a pretepom se je raje izogibal, saj je bil bolj slabotne postave. To je kasneje nadoknadil. Meniški stan in duhovniški poklic sta pač človeku v tistih časih dala častivredne vrline in obline.



A mali Valentin ni dolgo užival brezskrbnega otroštva v Šiški. Že zgodaj je kazal posebno nadarjenost in zanimanje za pisano besedo in starši so ga pri desetih letih dali v uk k stricu Marcelu, frančiškanu v Novem mestu. Tam se je pripravljal na gimnazijo in že naslednje leto začel obiskovati jezuitski kolegij, ki je stal pri cerkvi svetega Jakoba v stari Ljubljani. »Tu so bila stanovanja profesorjev, tam knjižnica in seminar za revne študente,« je nekdanje poslopje v domišljijo kolesarskih slušateljev risal Luka Vidmar, da smo si živo predstavljali mladega Vodnika, kako navdušeno posluša svojega profesorja Janeza Jakoba Knauerja, ki ga je navdušil za retoriko in poetiko ter ga tako dobro izuril v latinski poeziji (posebno je vzljubil Horacija), da je mnogo let pozneje svojo pesnitev Ilirija zveličana napisal kar v latinščini.


 

Usodno srečanje z Zoisom

Vodnik se kot redovnik ni nikoli dobro počutil, raje je bival in delal z ljudmi. Duhovniška pot ga je za deset let odpeljala v druge slovenske kraje, kjer je kot kaplan delal na župnijah, tudi na Koprivniku nad Bohinjem. Prav tam se je menda seznanil z ljubljanskim mecenom Žigo Zoisom, ki je v Vodnikovih začetnih verzih videl potencial. Vodnik se je priključil Zoisovemu razsvetljenskemu krogu, dobil profesuro na ljubljanskem liceju in se leta 1796 za stalno preselil nazaj v Ljubljano, ko mu je Zois našel službo pomočnika v cerkvi svetega Jakoba, kjer je v dvojezični Ljubljani lahko pridigal v nemščini in slovenščini. No, včasih sta se mu jezika tudi malo prepletla in je očenaš začel v nemščini, končal pa v slovenščini. In nesreča je hotela, da je ravno tedaj mimo cerkvenih vrat stopil veliko mlajši Jernej Kopitar in to nezaslišanost zlohotno nesel na uho mecenu Zoisu in njegovemu okrožju, da je Vodnik postal središče posmeha.



Čeprav mu je svoje čase Vodnik s prepisovanjem epitafov na rimskih nagrobnikih (eden takih še vedno stoji ob Križankah, na mestu komende nemškega viteškega reda) pomagal dokazovati panonsko teorijo, Kopitar menda ni zamudil nobene priložnosti za očrnitev in osebno diskreditiranje Vodnika. Očital mu je, da je len, zavaljen in sploh tipičen menih. »Kopitar, genialec, kakršen je sicer bil, je imel precej neprivlačno osebno značilnost, da je rad zbadal ljudi. Ko se mu je kdo zameril, pa je bil sploh v njegovi nemilosti,« je pod okni Zoisove palače, kjer se je zbiral krog razsvetljencev, nekdanje burne čase oživil Vidmar.



Tiste dni je bilo v Zoisovi palači na Bregu posebej veselo. V drugem nadstropju, nad trgovinami in skladišči železarskih izdelkov, s čimer so Zoisovi služili, je stala bogato založena knjižnica, tako imenovana glasbena soba in salon, v katerem se je pilo, jedlo in razprav­ljalo do jutranjih ur. Veseljačenje je šlo v nos tudi Marku Pohlinu, ki v razsvetljenskih debatah ni videl smisla in se je raje posvečal askezi in delu. Ko je leta 1795 umrl Anton Tomaž Linhart, je Vodnik postal glavni član Zoisovega kroga in Zoisov zaupnik. Do leta 1803, ko mu je mesto favoriziranca speljal Jernej Kopitar. Zato je bila Zoisova palača tudi prizorišče stalnih prepirov, čeprav je Zois svoja protežiranca ves čas poskušal spraviti.

Do svoje smrti je Zois urejal Vodnikove pesmi, si prizadeval, da bi izšel Vodnikov veliki slovenski slovar, in ga zagovarjal pred knezom Metternichom ter cesarjem, ko se je zameril Habsburžanom s svojo odo Ilirskim provincam.
 

Prepir vseh prepirov

Na nasprotnem bregu, na Mestnem trgu, v hiši najpomembnejšega knjigarnarja in založnika razsvetljenske Ljubljane Williama Henrika Horna, ki je založil Vodnikov prvi veliki podvig v Zoisovem krogu – Veliko pratiko in tudi Vodnikove učbenike, se je med večnima rivaloma vnel prepir vseh prepirov. Vodnik je od ostarelega Blaža Kumerdeja na Zoisovo pobudo leta 1796 prevzel nalogo napisati moderno slovensko slovnico, ki pa je ob vseh njegovih cerkvenih ter revolucionarnih novinarskih in uredniških obveznostih – izdal je prvi časopis v slovenščini Lublanske novice – napredovala sila počasi. Ambiciozni Kopitar je to izkoristil in mimo njega sam opravil težavno delo ter svojo slovnico prinesel Hornu, da bi jo založil. Ko se je o Kopitarjevem delu Horn posvetoval z dotedanjim glavnim kranjskim slavistom Vodnikom, je ta menil, da je Kopitar slabo opravil svoje delo, in dokončno užalil svojega rivala. Vnel se je prepir, v katerega se je vmešal Zois, ki je razsodil, da je Kopitarjeva slovnica dovolj dobra, in podprl izdajo leta 1809. Kopitar zamere ni pozabil in je kot recenzent kandidatov za mesto prvega rednega profesorja slovenščine na ljubljanskem liceju, kljub Zoisovemu prigovarjanju, zavrnil Vodnika ter raje podprl njegovega učenca Ravnikarja. S tem je poklicno pot svojega večnega rivala dokončno pokopal.



»Vodnikova poklicna pot je bila v bistvu neuspešna, saj so ga ves čas prehitevali njegovi učenci Kopitar, Ravnikar, Metelko,« je povedal Vidmar in o tem, zakaj je bilo tako, razmišljal: »Vodnik ni bil v skladu z dominantno teologijo, ves čas je bil ljudski, znal je prisluhniti baročnemu občutju človeka konec 18. stoletja in ni bil zagovornik moralnega rigorizma, ki je preveval vrh ljubljanske škofije. Ne le v političnem smislu, ko je predolgo ostal na strani Francozov, ampak tudi v cerkvenem smislu ni bil na strani sil, ki so pridobivale moč.«

Zgodovinski izkupiček kljub vsemu ni tako slab. Kopitar je obveljal za prvega slovenskega jezikoslovca, Vodniku pa je pripadel častni naziv našega prvega ­pesnika. Na mestu nekdanjega ljubljanskega liceja na Tržnici danes stoji Vodnikov spomenik, ne Kopitarjev. Delo kiparja Alojzija Gangla so postavili leta 1889 in velja za prvi nacionalni spomenik s celopostavno ­figuro.



Tudi Plečnik je za spomenik Ilirskim provincam na Trgu francoske revolucije izbral Vodnikove verze, slavo svojega učitelja pa so v ­prihodnost ponesli tudi Vodnikovi učenci, ki ga v spominih opisujejo kot priljudnega in ­prijaznega ­človeka s smislom za humor. V čislih sta ga imela tudi njegova znana učenca Čop in Prešeren, ki sta na njegov nagrobnik na Navju (kjer sta se s Kopitarjem za veke vekov spravila) dobro desetletje po postavitvi dala v bohoričici vklesati epitaf:
Ne hčere ne sina
Po meni ne bo –
Dovolj je spomina. 
Me pesmi pojo.