V nadaljevanju preberite:

Glavni junaki knjige, kot rad poudari sam avtor, so prav pacienti. Velikokrat jim reče moji junaki. Ko beremo te zgodbe, se najprej soočimo z dejstvom, kako krhko je včasih telo in kako močna stvar sta človekov um in njegova volja do življenja. Tu je na primer zgodba o plezalcu, ki si je hudo poškodoval nogo, bil operiran in kar nekaj časa okreval, zdaj pa kirurgu že pošilja kartice iz Himalaje, pa zgodba o maturantki, ki si je v hudi prometni nesreči poškodovala obraz in ji je z operacijo pomagal, in zgodba o Bojani, ki je preživela bolezen in je danes vulkan sreče in energije.

Ko je bil Martin najstnik, je pred novim letom v svoji sobi prižgal petardo, ki jo je kupil pred šolo. Eksplozija je bila tako velika, da je uničila prostor, v katerem je bil, razmesarila mu je obe roki in močno poškodovala obraz. Ta tragedija se je zgodila v družini, v kateri so starši že izgubili enega sina, umrl je star komaj 19 let. Kirurg razgrinja bralcu, kako je pomagal mlademu fantu, kako je premišljeval o tem, da bi mu lahko presadil roke dajalca, a vendar se na koncu za to ni odločil, kajti zdravila, ki bi jih moral fant jemati vse življenje, bi ga spremenila v »imunsko oslabelega kroničnega bolnika«. Martin, ki je bil tudi gost na predstavitvi knjige, danes normalno živi, čeprav njegove roke nimajo prstov in se končajo pri zapestju. Vozi traktor, avto, lovi ribe in je neverjetno aktiven, samozavesten in pogumen. Na predlog kirurga v prednovoletnem času hodi po šolah in mladim govori o nevarnosti pirotehnike.

Skoraj filmsko, spielbergovsko, zveni napeta zgodba o potapljaču, ki ga je ob obali otoka Vis napadel velikanski morski pes, kot napiše Ahčan, je to sceno režirala sama narava, brez podpisa režiserja. Ne bom je preveč podrobno opisovala, ker je res napeta, a ima srečen konec. Ahčan o svojih junakih piše tako, da se nam zdi, da te ljudi že poznamo, saj jih srečamo v trenutku, ko se jim je življenje postavilo na glavo, ko se pred nami uresniči tista misel, ki si jo tolikokrat izrekamo ob različnih praznovanjih – najbolj pomembno je, da je človek zdrav, šele potem pride vse drugo.

Knjiga se ne izogne niti komentarju o stanju v zdravstvenem sistemu, nad katerim so predani zdravniki velikokrat neskončno razočarani, besni, žalostni. Kirurg opiše eno od takšnih razočaranj, ko mora sodelavcem, ki so se vse dni trudili, sporočiti, da so zato, ker so delali preveč, ker so opravili toliko rekonstrukcij dojk zaradi raka in zdravili kritične opeklinske rane, v letu dni ustvarili skoraj milijon evrov izgube. »Namesto da bi nas pohvalili, ker smo zdravili ljudi, so nas grajali, češ da smo zaradi prevelikega števila obravnavanih pacientov porabili preveč družbenega denarja.«