»Sem izrazit slovencelj. Moti me samo, da me je tega sram«

Ujeli smo ga na Lastovu, stik z njim smo navezali prek »cimrinega« (Zdenka Badovinac) mobija, pogovor pa je prav tako potekal s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi. Pred nedavnim je izšel njegov novi roman z naslovom Tole zdaj, v katerem je glavni lik on sam, v njem pa v svojem značilnem ironičnem in neposrednem slogu opisuje dogajanje okoli sebe.

Po s kresnikom nagrajenem Šolnu z Brega ter drugih uspešnih romanih, kot so Porkasvet, Za znoret in Ernijeva kuhna, je Zoran Hočevar bralski publiki postregel s še enim duhovitim romanom o človeku v sodobni družbi.
 

Ravno ste na dopustu v Dalmaciji, o kateri v knjigi pravite, da deluje na vas kontraproduktivno. Je letos spet tako?

Ni treba verjeti vsemu, kar pravim tam notri. In nasploh. Očitno pa sem na Mljetu poleti 2014 le našel nekaj materiala za obdelati.
 

V prejšnjih romanih ste imeli nekaj zelo originalnih glavnih likov, kot so Šolen, Erni, Pujšek, to pot pa v glavni vlogi nastopa lik, ki naj bi mu bilo ime Zoran Hočevar. Kaj si mislite o njem? Hvaležen ali nehvaležen romaneskni lik?

Ta lik z imenom Zoran Hočevar sem dejansko jaz. Nisem pa čisto nič romanesken. No ja, če bi kdo drug pisal o meni oziroma bi opisoval sekvence iz mojega življenja, bi nedvomno mogel spraviti skupaj nekaj zgodb. Ampak ne verjamem, da bi bile pretirano zanimive. Ali pač, odvisno od domišljije in jezika onega. Pa tudi tega, seveda, kaj bi oni pravzaprav hotel povedati.
 

Pripovedovalec se boji, ali mu bo uspelo razviti lasten, prepričljiv jezik. Od kod ta negotovost glede jezika?

Jaz ne govorim prav veliko in tudi ne mislim kaj dosti z besedami. Kako naj potemtakem imam na lepem neki izdelan jezik? Najbolj sem po govorjenju podoben tisti barabi Pujšku (oh, še hujše je), ampak ker niti približno nisem Pujšek, je bilo treba skonstruirati za to priliko jezik, primeren moji veličini. A na koncu, ko preberem, kar sem spisal, z grozo ugotovim, da ta ni pristen, da je afnarija in da sem torej katastrofalno pogrnil. In kaj mi je narediti? Glede na to, da sem kasiral vznesene čestitke od par ljudi, ki jih obrajtam bolj kot sebe, bo očitno treba nadaljevati v istem slogu.
 

O vaših junakih je kritika zapisala, da so tipični slovenceljni. Vas ni strah, da bodo zdaj še vas uvrščali v to ne najbolj cenjeno kategorijo?

Oh, kar naj me uvrstijo. Jaz sem izrazit slovencelj. Moti me samo, da me je tega sram. Česar ne razumem najbolje. Živa kontradikcija od človeka, saj vem.
 

V knjigi si kot cilj postavite opisovanje svoje trenutne stvarnosti, a kmalu se izkaže, da je precej nedramatična. Kako ste se spopadali s tem pisateljskim izzivom?

Kako? Lagati sem bil prisiljen. Itak je bilo zmeraj tako. Pri vsakem pisanju. V dotični knjigi je sicer pušeljc resničnih oseb. Ampak glejte: še preden smo mi štirje sploh šli na Mljet … pozimi enkrat je bilo, ko sem Loparniku povedal, kakšen bo konec romana in da se bom na koncu nekoliko ponorčeval iz njega. In privolil je kolega, celo z veseljem. Če pa sploh ne bi bil privolil, denimo … evo, vidite, kako vse drugače bi utegnilo potekati in se končati. Ampak kakorkoli. Sreča, sreča! Tudi vreme bi ga utegnilo sploh ne srati. Vi pa veste, kako ga je. Ornk!
 

Bistvo romana je pravzaprav opisovanje ustvarjalne krize. Se vam zdi, da ste jo uspešno prebrodili?

Kako, madona, ne bi bil v ustvarjalni krizi, in to večni, ko me pa stalno kdo nujno potrebuje! Ali moram s kom kam v kino, ali na koncert Laibacha, ali v planine na pohod, čujte, pa še kuhati je treba, pa na pogreb je nujno iti, pa na dopust … in to prav v Dalmacijo … E, ljudi, ljudi! Ampak res je tudi, da se brez teh ne bi zgodilo pa res nič zanimivega.
 

Je torej boljši izraz za opisovanje naše stvarnosti »tole zdaj« ali »takle mamo«?

Takle mamo, ja. Kar pomeni, da je vse skupaj enkrat zanič, drugič pa še kar nekako gre.
 

Kako je »cimra« komentirala knjigoTole zdaj? Se strinja s svojo upodobitvijo? Tako ali tako pravite, da je ona glavna.

Tako sem rekel? Že mogoče, da je ona osrednji lik v moji glavi, v knjigi pa res ne, v njej sem pa menda ja osebno jaz taglavna oseba. Jaz in ta svet okoli mene, trenutni, s stalno me nadlegujočimi in motečimi ljudmi. Bila je sicer med temi, ki so mi izrekli pohvalo, ampak jo imam na sumu. Mislim, da bi me rada zmehčala, pripravila do tega, da bi kljub svoji mržnji do rib pripravil za nas štiri tukajle prav tisto jed, baje fantastično, ki sem jo zrihtal pri koncu knjige, calamare in umido.
 

Kakšni so vaši pisateljski načrti?

Ob vsem tem niti za načrte nimam časa. Imam jih, no, toda hodijo mi čisto narobe. Najprej moram dopisati še par stavkov v rokopisu z naslovom Edo (vidite ga na naslovnici Tega zdaj), ki bo izšel jeseni pri isti založbi, potem bo treba še precej delati na knjigi, čeprav že končani, ki ima naslov Čeprav seveda, najbolj trdo pa na eni prav tako že končani z naslovom Bogci …