Romantazija: preplet magije, pravih ljubezni in zmag dobrega nad zlom

Svetovi, v katerih vlada magija, v njih živijo zmaji, grifoni, čarovnice in pošasti, (lepi) vilinci, vampirji ali s kako drugo nadnaravno močjo obdarjeni moški. V ta od resničnosti tako drugačna okolja vstopajo in jih dodobra pretresejo sprva morda šibka dekleta, ki se sčasoma spremenijo v odločne ženske, ki ne le rešijo svet, najdejo še ljubezen svojega življenja, (nove) prijatelje, družino. Dobro še vedno zmaga nad zlom.

Tako bi najbolj na kratko (a tudi nekoliko površno) lahko opisali podžanr z za zdaj različnimi slovenskimi poimenovanji: ljubezensko-fantazijski/fantastični roman, ljubezenska fantazija ali s skovanko romantazija (v angleščini romantasy, ki je bila lani kandidatka za Oxfordovo besedo leta).

Podžanr ni nov, že leta avtorji med nadnaravnimi junaki spletajo tudi ljubezenske zgodbe, toda v zadnjem obdobju je dobil nov zagon, predvsem na krilih priljubljenih avtoric Sarah J. Maas (in njene serije Dvor trnja in vrtnic) in Rebecce Yarros, ki te dni v tujini ruši prodajne rekorde s knjigo Onyx storm, tretjo v seriji Empirjan, prvo knjigo Četrto krilo imamo tudi v slovenščini.

»Del priljubljenosti teh romanov lahko pripišemo eskapizmu. Želimo si odmika od realnega sveta in lepo je pobegniti v izmišljeni svet magije in zmajev, kjer so srečni konci,« pravi Kaja Bucik Vavpetič, avtorica prvega slovenskega romana v tem podžanru Srebrne vezi. »Kot drugo pa so avtorice, kot sta omenjeni in še vrsta drugih, leto za letom objavljale zelo dobre romane, ki so pritegnili veliko oboževalk. Nastala je baza, ki se s priporočili le še razrašča. Serija Empirjan je izjemno uspešna, ker je premišljeno zasnovana, liki so vseskozi v ravno pravšnji nevarnosti, da bralci zanje navijajo in čakajo nadaljevanje, da se dokopljejo do razpleta. Morda se zdi, da gre za nekakšno srečo pri uspehu, vendar gre po eni strani za res dobro zgodbo, po drugi pa za vsekakor izvrstno podporo založnikov,« meni pisateljica, ki sicer v tem žanru pod psevdonimom Zoe Ashwood objavlja predvsem v angleščini.

Podžanr je sprva osvojil zlasti mlajše ženske, zdaj po romanih posegajo že vse generacije, obeh spolov. »Raziskave, ki so jih izvedli med bralci v tujini, kažejo, da gre za generacijo bralcev, večinoma pa torej bralk, ki so odraščale ob Harryju Potterju in podobnih fantazijskih zgodbah in si zdaj pač želijo odraslih vsebin v istem žanru. V fantazijskem okolju si želijo brati tudi o medsebojnih razmerjih, odnosih v družbi in med spoloma, o spolnosti, o temah z odrasle perspektive, saj so zdaj to že mlade odrasle in odrasle bralke,« pojasnjuje Aljoša Harlamov, pisec, urednik in literarni kritik.

Na močnih temeljih

Oba sogovornika se strinjata, da romantazija ni modna muha in da bi sčasoma lahko zamrla, saj temelji na dveh velikih in pomembnih žanrih – ljubezenskem in fantastičnem romanu. »Žanrski sinkretizem, da torej ena pripoved enakovredno združuje več žanrov ali žanrskih elementov, je že dlje časa eden najbolj priljubljenih načinov podajanja zgodb tako v literaturi kot v filmu in televizijskih serijah. Spajanje več žanrov lahko namreč nagovarja med sabo zelo različna občinstva in njihova različna pričakovanja,« pravi Harlamov. »Podžanr romantazija torej nagovarja tako bralce fantazijskih kot bralce ljubezenskih romanov. Nikakor ne gre za trend, ki bi kar tako izginil, nekateri ga pravzaprav razumejo kot preobrat znotraj fantazijskega žanra, v katerem je v zadnjih letih zaradi popularnosti Igre prestolov Georgea R. R. Martina prevladovala temnejša fantazija, osredotočena na krute plati kvazisrednjeveškega sveta. Tu gre za zgodbe s srečnim koncem, ki se ukvarjajo tudi s svetlejšimi platmi sveta, z ljubeznijo in užitkom. Srečni konci pa so ena od žanrskih določnic ljubezenskega romana.«

Kaja Bucik Vavpetič dodaja, da je trende v modernem svetu, ki vseskozi zahteva nekaj novega, sicer težko napovedovati. »Možno je, da bodo založniki čez pet let narekovali priljubljenost znanstvenofantastičnih romantičnih romanov. Marsikaj je odvisno od siceršnjega dogajanja v popkulturi. Trendi se spreminjajo in se vedno bodo, vendar pa bo romantazija kot podžanr obstala dolgoročno,« meni.

Seksi prizori

Bralke in bralci imajo pisano paleto izbire: lahko gre za zgodbe z zapletenimi magičnimi sistemi, z družbenimi redi, v katerih so ljudje v podrejenem položaju, ker jim vladajo mnogo močnejša bitja, tu so že dolgo in vedno priljubljeni vampirji, volkodlaki, večinoma gre za popolnoma izmišljen svet v neki drugi ravnini vesolja, ki bi ga po naših zgodovinskih standardih umestili v srednji vek, sem ter tja pa se zgodba odvija tudi v našem modernem svetu in nadnaravna bitja skrivaj bivajo v njem.

Pogosto se zgodbe opirajo na mitologijo, v romanu Srebrne vezi Kaje Bucik Vavpetič so tako stkani elementi slovanske mitologije. »Iz raznih bajk in pripovedi sem pobrala le delčke, sicer je zgodba popolnoma izmišljena. Poznamo pa tudi tako imenovano 'vnovično pripovedovanje' že znanih mitov ali pravljic na moderen način, od Rdeče kapice, Lepotice in zveri do mitov o Ojdipu, Hadu in Perzefoni. Pri tem seveda avtorice postavijo v ospredje ženski lik, ga naredijo močnejšega in pomembnejšega,« opisuje sogovornica. Zgodbe so pogosto napisane v prvi ženski osebi.

Osrednja nit zgodbe, v kateri sicer junaki rešujejo svet ali se bojujejo proti krivicam – zlu, pa je seveda ljubezen. Med bralkami je najbolj priljubljena tista, ko sta si glavna junaka sprva sovražna, nato pa le preskoči iskrica. Večinoma gre za usodno ljubezen sorodnih duš, ki je opevana že tisoče let.

Značilen element podžanra je »začinjenost«: v veliko delih so spolni odnosi med glavnima junakoma popisani vznemirljivo in bolj ali manj eksplicitno. A seveda ne v vseh, v nekaterih gre za nedolžno romantiko, ki se konča z nekaj poljubi in namigi, kaj bo sledilo, spet v drugih skorajda celotna zgodba temelji na seksi prizorih. Zato nekatere bralke in bralci nekoliko z zadrego priznavajo, da jim je podžanr všeč, a večinoma imajo bralke (ali poslušalke – v tujini so zelo priljubljene (igrane) zvočne knjige) to rade, pravi Kaja Bucik Vavpetič. »Vsekakor pa začinjenost ni nujna sestavina. Nedavno sem prebrala duologijo Rachel Gillig, v kateri je prizorov s spolnostjo zelo malo, pa je vseeno knjiga nadvse priljubljena med oboževalkami,« dodaja.

»Če je neki literarni trend priljubljen in uspešen, ga v glavnem pišejo avtorice, njegovo občinstvo pa je sestavljeno predvsem iz žensk, ga literarna elita rada označeni za nekaj lahkotnejšega, nepomembnega, šundovskega. Sam ne vidim razloga, da bi neki temi ali (pod)žanru samodejno pripisovali slabšalni predznak. Šund je, kako je nekaj napisano, ne pa, o čem in kdo to piše,« poudarja Aljoša Harlamov. »Jasno je, da so znotraj žanra velike razlike. Nastajajo dobra, žanrsko prepričljiva in inovativna dela, pa tudi klišejska dela, teh pa je zlasti veliko tedaj, ko je neki žanr tako priljubljen, da se ga loteva vedno več pisateljev. In romantazija je trenutno globalno eden najbolj priljubljenih podžanrov,« opozarja Harlamov.

Dodaja še, da romantazijo hvalijo, ker vključuje tudi manjšine. »Res je, da v teh zgodbah prevladujejo bele junakinje in junaki, tako kot v tradicionalni fantaziji. Ampak vedno več je del, ki vključujejo druge manjšine oziroma je vsaj odnos do drugih, pogosto nečloveških, izmišljenih bitij, ki so bila v klasični fantaziji preprosto zlobna, precej kompleksnejši in bolj naklonjen. Gre za zelo inkluziven žanr, pogosto tudi feminističen. Glavne junakinje, ki so nosilke perspektive, so močne, samozavestne ženske, ki se lahko odpravijo na pustolovščino, so pogumne, nikomur jih ni treba reševati iz težav, ker dobro obvladajo tako meč kot čarovnijo, hkrati pa namenjajo pozornost osebni rasti, medsebojnim odnosom, romantičnemu odnosu. Če to prenesemo v stvarnost, v kateri živimo: te junakinje imajo oboje – tako kariero kot ljubezen in družino. Ker je večina avtoric tega žanra iz ZDA, so to še kar pomenljive in pomembne sanje, precej v neskladju s trenutno realnostjo tam.«

Vpliv družbenih medijev

Tiktok in instagram sta močni orodji za promocijo. Tiktokova skupnost booktok je v zadnjih letih priljubljenost marsikatere knjige pognala v nebo. »Vsekakor so družbeni mediji pripomogli k priljubljenosti žanra. Gre za organsko ustvarjeno reklamo. Seveda, založniki plačujejo vplivnežem za objave, vendar lahko nato sledi učinek snežne kepe. Več ljudi knjigo prebere in jo dobro oceni, bolj se o njej širi glas, in reklama od ust do ust je močnejša od klasičnega oglaševanja. Je pa res, da avtorice teh knjig dostavijo, kar obljubljajo. Pogosto gre za serije knjig, in če avtorica, na primer Sarah J. Maas, obljubi šesterico knjig, ki jih objavi v obljubljenih rokih, in zagotovi kakovost vsake izmed njih, si pridobi zaupanje in zvestobo. Enako je z Rebecco Yarros. Pomembna je tudi doslednost teh avtoric,« razlaga Kaja Bucik Vavpetič.

Aljoša Harlamov dodaja: »Po tem žanru posegajo predvsem mlajše bralke, ki so navadno zelo okretne na družbenih omrežjih. Okuženost z novimi trendi s tiktoka sčasoma preide v resnični svet, tudi pri nas so knjigarne dela, priljubljena na booktoku, ponujale na posebnih policah in stojalih. Booktok morda zdaj, sploh zaradi prepovedi tiktoka v ZDA, nekoliko izgublja zagon, kar pa seveda ne pomeni, da bo zagon izgubila tudi fantazijska romanca. Vesel sem, da smo lani s Srebrnimi vezmi dobili prvo slovensko knjigo tega podžanra. Pri nas smo ponavadi kar nekaj let za literarnimi trendi, zlasti žanrske narave, tako da se je to tokrat zgodilo relativno hitro.«

V slovenščini je za zdaj dosegljivo manjše število knjig opisanega podžanra, prevedene so le nekatere največje svetovne uspešnice, tako ne sme presenečati, da tudi pri nas vse več ljudi posega po knjigah, pisanih v angleščini.