Pot v divjino je pot k sebi

Avstrijski pisatelj Robert Menasse,­ pred tremi leti dobitnik najuglednejše nemške književne nagrade, je bil zadnja štiri leta uvodni razpravljavec na odprtju Evropskih dnevov literature na odru v nekdanjem minoritskem samostanu v Kremsu na Donavi. Nobeno leto se ni izognil posebnemu ritualu: z odra je s telefonom fotografiral več kot tristoglavo občinstvo. To je storil tudi konec prejšnjega tedna, a njegov telefon je posnel le vrste praznih sedežev.

Literatura v času digitalnega, spreminjanje kulturnih navad – to dvoje je bila dolgo neizogibna tematika obdonavskih srečanj. Walter Grond, umetniški vodja Evropskih dnevov literature in direktor Evropske hiše literature, si je festival, ki so ga sprva prirejali v idiličnem vinorodnem Spitzu na Donavi, nedaleč od Kremsa in Melka, zamislil kot nadaljevanje spletnega eksperimenta, v pandemični literarni sezoni pa se je krog sklenil in Evropske dneve literature so prvič priredili le kot večdnevni spletni dogodek.
 

Skladišče soli, tobaka in literature

Grond, avtor enajstih romanov (med njimi je avtobiografski Moje tržaško dnevno sanjarjenje), je znan kot pobudnik literarnih projektov. Najprej si je pred skoraj dvema ­desetletjema, ko se je že govorilo o spletnih blogih, kot eksperiment več pisateljev na Švicarskem ­zveznem inštitutu za tehnologijo v Zürichu, kjer je bil gostujoči pisatelj, zamislil projekt Pisanje na spletu: literatura v digitalni dobi, sledila mu je, v sodelovanju s ­pisateljem Beatom Mazenauerjem, interdisciplinarna raziskava Branje na spletu: dekodiranje in ­razumevanje v informacijski dobi, ki je analizirala raziskovanje, umetnost, medije in tehnologijo.

Leta 2014 je v želji dodati projektu drugačno dimenzijo nastopil z idejo o Evropski hiši literature (ELiT), zamislil si jo je kot observatorij sodobne evropske literature, ki stalno zasleduje nove trende prek različnih informacijskih kanalov. Vrh in nekakšen poudarek vselet­nega početja ELiT so bili tradicionalni Evropski dnevi literature v Spitzu na Donavi, ki so jih lani v celoti preselili v Krems, kjer je bil prejšnja leta le slovesen začetek štiridnevnega festivala.

Letos je Grond na uvodnem večeru prejšnji četrtek po tradiciji nastopil na odru cerkvene ladje nekdanjega minoritskega samostana v Kremsu na Donavi. V nekdanjem prostoru ubožnih redov, kjer so bili po ukinitvi samostana ob koncu 18. stoletja skladišče soli, skladišče tobaka, skladišče gasilske opreme, zadnja tri desetletja pa odlično prizorišče za koncerte in zadnja leta prostor literature in pisateljskih debat, ni bilo občinstva, zgolj nekaj tehničnega osebja s kamerami, mikrofoni, zasloni in računalniki.


 

Kolektivna negotovost, globalna solidarnost

Grond je v nenavadnem letu napovedal pisateljsko refleksijo o naravi, o divjini, pred katero se po eni strani ščitimo in branimo, po drugi pa k njej zatekamo kot k zapiku pred ekscesi civilizacije. Pobudo za uvodni pogovor z Robertom Menassejem je v spletnem prenosu iz Berlina dala pisateljica in filozofinja Ariadne von Schirach, predavateljica na univerzah v Hamburgu, Berlinu in Kremsu (njena zadnja knjiga ima naslov Psihotična družba: kako premagujemo strah in nemoč).

Svoj prispevek je naslovila s Hölderlinovim verzom Divjina. Pridi na čistino, prijatelj, in se nauči čuditi, v njem se je posvetila konceptom divjine od Rimljanov dalje, posebej je pou­darila pomisel Henryja Thoreauja, ki je več kot pol stoletja pred Freudom zapovedal podajanje v nezavedno, češ da velja vsak dan potovati po nepremerljivih dimenzijah človeške duše.

»Divjina je v nas, to je ozemlje onkraj obdelanih polj naših običajnih odnosov in samorazumevanja, prostor, o katerem nočemo veliko vedeti, in prostor, za opisovanje katerega moramo razviti primeren način ubesedovanja,« je dodala.

Spregovorila je tudi o zdajšnji kolektivni negotovosti, ki je po njenem mnenju nadomestila načrtovano življenje; umetnost najdevanja praktičnih rešitev je primerjala s početjem pustolovcev. »Čeprav je prihodnost nepredvidljiva, bodo tisto, kar bo prišlo, oblikovale naše osebne in kolektivne odločitve, zato je pomembno, kako razmišljamo o sebi, naravi in vseh drugih živih bitjih. Lahko se imamo za krono stvarstva ali zgolj za eno od vrst, vendar smo zmeraj soodvisni od vsega, kar obstaja. Prepogosto pozabljamo, da smo kot človeška bit­ja med sabo veliko bolj združeni kot razdeljeni, v tem smislu nam tudi pandemija gotovo ponuja izkušnjo globalne vključujočosti, inkluzivnosti, ­solidarnosti, ki pa ni mogoča brez svojega nasprotja, individualnosti, izjemnosti ­posameznikov.«
 

Sledi v snegu pripovedujejo zgodbe

Britanska avtorja Polly Clark in Dan Richards, oba svetovna popotnika, sta v pogovoru z londonsko publicistko in novinarko BBC Rosie Goldsmith reflektirala tisto, kar se dogaja, preden pišeta. Njuni potovalni cilji so večinoma negostoljubni deli sveta, puščave, gore, stepe in večni led, divjina, o kateri je Polly Clark navrgla, da ni prazna, ampak da tam ni le ljudi.

V romanu Tiger je razgrnila zgodbo o dinastiji sibirskih tigrov, »gospodarjev gozdov«, »zadnjih ambasadorjev drugosti«, in ljudeh, ki živijo ob njih, napisala ga je po raziskovalnem potovanju v sibirsko tajgo in poskušala v zgodbi razumeti instinkte divjih živali in načine, na katere zgolj sledi v snegu pripovedujejo zgodbo za zgodbo. Sibirskega tigra sicer ni videla, njeno potovanje, je povedala, je bilo kot romanje brez cilja.

Dan Richards je za lansko delo Postojanka: potovanje na divje konce Zemlje prepotoval pol sveta. Njegov cilj je bil ujeti izredne ljudi in njihove zgodbe, knjiga pa poskus odgovora na vprašanje, zakaj sploh hlepimo po prvinskem življenju, česa se poskušamo naučiti v naravi in ali je iskanje prvinskosti v divjini podobno iskanjem pesnikov v poeziji. V ta namen je v gorah, tundrah, gozdovih in puščavah, tudi na svetilniku sredi Atlantika, iskal hiše, koče, bivake, pastirska zavetišča, prostore daleč od civilizacije, katerih bistvo je ubraniti posameznika pred ­nevarnostmi narave.

Odpravil se je na Škotsko, v Novo Mehiko, na Islandijo, v Utah (tam je odkril raziskovalno postajo, kjer so za bodoče astronavte zgradili eksperimentalno marsovsko bazo), na japonsko goro Mitoku, prebil se je tudi do gorske požarne opazovalnice na Desolation Peak v nacionalnem parku North Cascades v državi Washington, v kateri je poletje leta 1956 v mukah, »umirajoč od dolgočasja«, preživel Jack Kerouac, a vendar dobil zamisli za romana Klateži dharme in Angel uničenja. »Pot v divjino je pot k sebi,« je prepričan Richards.

Kaj sta prinesla s potovanj v divjino? »Občutek povezanosti, ki ga prej nisem poznala,« je odgovorila Polly Clark. »Občutek živosti, dojemanje trenutka, občutenje prizemljenosti, ukoreninjenosti in pozornosti ... in razumevanje, da narava ni nekaj, kar obiščemo, ampak preprosto kraj, kjer živimo, kjer smo,« je dodal Richards. »Med pandemijo mi veliko ljudi pravi, da imajo nenavadne sanje. Moja teorija je, da ljudje nismo dobri prizemljenci, ampak smo narejeni za gibanje, za hojo naokrog, potovanja, za zgodbe, in če tega ne moremo početi, sanjamo. Morda ravno zdaj potrebujemo zgodbe bolj kot kadarkoli.«