Ponudil je upanje v času, ko upanja ni bilo

Knjiga, ki jo je o Winstonu Churchillu napisal Ashley Jackson, naj bi veljala za eno boljših o političnem in vojaškem voditelju, ki je v 20. stoletju v veliki meri krojil zgodovino zahodnega sveta. To je mogoče pretirana ocena, a ne spremeni dejstva, da na vsakdanji in poljuden način v knjigi pove zelo veliko o velikem Winstonu in okoliščinah, v katerih je aktivno preživel svoje življenje.

Pisec na začetku zasleduje pot njegove mladostne (vojaške) in politične kariere, ki je na koncu rezultirala v Churchillovem neprecenljivem angažmaju v drugi svetovni vojni. Ob tem je skozi zgodovinske nevihte 20. stoletja gledano pomembno ne spregledati procesa, ki bi ga lahko imenovali zaton angleškega kolonialnega imperija. Velika Churchillova bolečina je bila, da je britanska »stvar« začela rjaveti in se ni več zlahka dokopavala do leska svoje nekdanje slave in časti.

Prav v tej vmesnosti je z angleške oziroma britanske perspektive treba gledati samoniklo genialnost Winstona Churchilla, ki je vse življenje brstel od presežkov energije in idej. Kot sin uglednega očeta in bogate matere se je z neusmiljeno neprizanesljivostjo do samega sebe boril za pozornost, ki bi jo lahko pritegnil v pogledu kraljeve družine. Na koncu, ko je 24. januarja 1965 umrl, na njegovem pogrebu, na videz pozabljen od javnosti, je neki desetletni deček dejal: »Nikoli nisem vedel, kaj je zgodovina, dokler zaradi veličine sira Winstona Churchilla nismo postali del zgodovine.« Njegova žena Klementina pa je na pogrebu rekla hčeri: »Veš, Mary, to ni bil pogreb – to je bilo zmagoslavje.«
 

Človek usode

Churchill je sebe razumel kot človeka usode, kot nekoga, ki je bil pripravljen biti v pravem času na pravem mestu, se tega zavedati in za vse, kar je sledilo, prevzeti odgovornost. Iz Jacksonove knjige o Churchillu je mogoče razbrati tudi to, da je imel zelo rad svojo ženo, da jo je spoštoval, se zanašal nanjo, njen odnos do njega pa je bil podoben. Zato je najbolje, da poiščemo, kaj je v šaljivem trenutku o njem lordu Moranu povedala žena Klementina: »Če bi bil deset let mlajši, bi lahko bil predsednik Združenih držav Evrope … Mislim, da je egoist, kot Napoleon … Veste, vedno je bil sposoben in dovolj močan, da je živel natančno tako, kot je hotel.«

Če bi ga, kot sledi iz knjige, razumeli samo kot »človeka usode«, se to ne bi ujemalo s povsem nasprotnimi ideali Mahatme Gandhija, s katerim sta prekrižala meče v in za Indijo in ki je tudi bil »človek usode«. Ni pa mogoče oporekati tezi, da je Churchill v razmerju do Hitlerjevega nacizma hodil pred časom in pred politiki, ki niso zadosti zgodaj razumeli, kaj pomeni nacistična nevarnost za svetovni mir. Sploh je bila dolgoročnost v političnih pogledih njegova značilnost. V tej perspektivi se kaže za zelo produktivnega njegov zgodnji politični prestop od konservativcev k liberalcem, kar so mnogi dojeli kot izdajstvo in nenačelnost. Bil je namreč zagovornik proste in odprte trgovine.

Že leta 1897 je zapisal: »Liberalec sem po vsem, razen po imenu.« Zavedal se je nečesa, česar se danes Donald Trump po smislu, še bolj na politični kot na trgovinski ravni, ne zaveda: čeprav je bila Velika Britanija velika, je bil svet še večji, zato se je treba odpreti »dobremu in raznovrstnemu trgovanju, ki omogoča svetovni promet, še posebej, ker velja: bolj ko trgujemo z drugimi, bolj drugi trgujejo z nami«. Tako je zapisal v pismu Ernestu Fletcherju.

Ko je prišel čas težkih odločitev, te pa so bile potrebne, z nastopom nacizma in ko je nastal sporazum Molotov-Ribbentrop, oziroma med Hitlerjem in Stalinom (1939), je Churchill imel čvrsto stališče in zavedal se je usodnosti nastalega problema. Že leta 1932 je opozarjal na Hitlerjevo pritoževanje nad versajskimi krivicami in eden redkih je imel intuicijo, kam bi to lahko pripeljalo. Cele dele industrije je zato preusmeril v funkcijo vojne industrije in imel je prav, ko se je pripravljal bolj na vojno kot na mirne rešitve, ki jih Hitler nikakor ni imel v načrtu. Načrtoval je vojaške akcije v Severnem morju, načrtoval je, kako bi onemogočili Nemčiji uvoz železove rude iz Švedske.

Churchill ni postal slaven, ker je kadil velike cigare, pil konjak, šampanjec in viski ter uveljavil slavni znak V za Victory; slaven je postal, ker je v pravem trenutku zmogel noč in dan premišljevati pomembnost odločitev v drugi svetovni vojni, zavedal se je njene usodnosti in sposoben se je bil taktično in vojaško odzivati tudi na Hitlerju vzporedno nevarnost, ki je prihajala iz Stalinove Sovjetske zveze. Svet bi bil lahko zelo drugačen, če bi bilo takrat več Hitlerja in manj Churchilla. Bil je samozavesten in samozavest je zahteval tudi od Britancev. Ponudil je upanje v času, ko ga ni bilo, zahteval je končno zmago in jo tudi dobil. Tako za Veliko Britanijo, kot je v mnogočem in v bistveni meri pripomogel, da so nad nacizmom zmagali tudi zavezniki.


 

Kdo bo ubranil svobodni svet

Churchill je imel dobro premišljeno razmerje do sovjetskega komunizma in zelo kritično stališče o njem. Že leta 1918 je povedal vojni vladi, da bo treba postaviti nazaj na noge nemško vojsko »zaradi strahu pred širjenjem boljševizma«. Povsem enakih misli je bil leta 1945, po koncu druge svetovne vojne. Njegovo stališče o boljševizmu je bilo takole: »V Rusiji človeka ožigosajo za reakcionarja, če nasprotuje, da mu ukradejo imetje, njegovo ženo in otroke pa umorijo.«

Od vseh tiranij v zgodovini, je zapisal, je boljševiška najhujša, najbolj uničujoča in najbolj ponižujoča. »Leninove in Trockijeve krvoločnosti so neprimerno hujše, večje in številnejše od vseh, za katere je odgovoren (nemški) cesar.« Te razsežnosti Churchillove politične filozofije se danes njegovi kritiki nemara premalo zavedajo, ko se sklicujejo, da je s svojimi odločitvami sovjetskim komunistom v teptanje temeljnih človekovih pravic podaril cele države in narode. Bilo je na dlani, da je bil Churchill ukleščen v logiko izbire med manjšim in večjim zlom in Hitlerja je onkraj dvoma imel za večje zlo.
 

O peklu in hudiču

Da bi premagali Hitlerja, je bilo treba skovati zavezništvo med Veliko Britanijo, ZDA in Sovjetsko zvezo. Churchill je že leta 1941 pošiljal Stalinu obveščevalne podatke, da ga bo Hitler napadel, toda za to se ni zmenil. Na koncu, ko se je to res zgodilo, je celo Churchill, ki je vedno obsojal zavezništvo med Hitlerjem in Stalinom, šel v zavezništvo s Sovjetsko zvezo, kajti: »Če bi Hitler napadel pekel, bi jaz v spodnjem domu vsaj naklonjeno omenil hudiča.«

Proti koncu vojne in ko je bilo jasno, da bo Hitler vojno izgubil, je Churchill razmišljal o podobi novega povojnega sveta. Vedel je, da Velika Britanija ne bo vzdržala nekdanje »največje moči«, in če je hotel, da stvari ne bi šle v novo hektično epizodo, je moral razmišljati tako o varnosti Velike Britanije kot o prihodnji varnosti sveta. Leta 1954 je zapisal, da edino Američani lahko branijo svobodni svet, kajti ameriška moč je, kot se je izrazil, postala dejstvo. K temu je pripomogla tudi tako imenovana Trumanova doktrina, katere učinki so segli dlje, kot bi kdaj lahko segel britanski vpliv. To doktrino je Truman v kongresu razglasil leta 1947 ob grški državljanski vojni in ZDA so, kjer so le mogle, finančno in z vojaškimi sredstvi po svetu začele podpirati protikomunistična gibanja.
 

Razglasil je hladno vojno

Toda Churchill je kljub vsemu prvi razglasil tako imenovano hladno vojno, čeprav je pozneje stremel k popuščanju napetosti do Sovjetske zveze. To je bilo zlasti aktualno po letu 1953, ko je umrl J. V. Stalin. Churchill se je v pogajanjih o povojni ureditvi na Jalti zelo prizadeval, da bi v Nemčiji tudi Francozi dobili zasedbeno cono, saj se je bal, da bodo Američani odšli iz Evrope in bo Velika Britanija sama imela opraviti s Stalinom. Na konferenci na Jalti februarja 1945, ko sta bili glavni temi ustanovitev Združenih narodov in prihodnost Poljske, naj bi se zelo zavzel za Poljsko. Stalin je Churchillu izrekel kompliment, češ da takega človeka, kot je on, zgodovina najde le enkrat na sto let. Toda Churchillova in britanska moč sta bili tam že v zatonu in Churchill je bil nad tem zelo razočaran.

Ko je videl posledice zadnje svetovne vojne, ko je videl bedo nemških beguncev, je bil zgrožen in zavedel se je, da se na taki osnovi zgodovina vojn spet lahko ponovi. V imenu britanske pobude je skušal spet oblikovati nov svetovni red. Zavzemal se je za nastanek Organizacije združenih narodov, ki bi nadomestila neučinkovito Društvo narodov. Maja 1944 je v spodnjem domu povedal: »Ranjeni in oboroženi z izkušnjo želimo zdaj položaj oceniti bolje, kot je bilo sploh kdaj mogoče, z namenom, da preprečimo strašno uničevanje človeških vrednot, ki je zaznamovalo zadnjo in sedanjo svetovno vojno. Hočemo ustvariti svetovni red in organizacijo, opremljeno z vsemi atributi oblasti, in tako preprečiti nove vojne.«

V tej izjavi je videti, česa in koga manjka v sedanjem svetu in kaj je Winstona Churchilla naredilo velikega svetovnega politika. Pisec je zapisal, da ni verjetno, da bo Velika Britanija, »ki je zdaj brez moči, ki jo je še imela, ko je Churchill krmaril državno ladjo, še kdaj ustvarila državnika s takšno nadarjenostjo, tako polnega nasprotij, tako dolgoživega in tako privlačnega«.
Knjiga je lepo oblikovana in ima na koncu lepo organizirano stvarno in imensko kazalo.