Poletje in poljubi

Po čem si zapomnimo svoja poletja? Po okusu slane vode na koži, po prvi ljubezni in prvem slanem poljubu.

Morda po Veliki modrini, po potapljanju na vdih, morda po solzah, ki so se lahko skrile v morju, po najbolj polni luni (ki na fotografiji ni ohranila svoje veličastnosti), najljubšem polet­nem krilu, v katerem te je peljal na nočni sprehod, občutku svobode,­ da je vse mogoče. Morda po knjigi, ki je zaznamovala celotno poletje, včasih preglasila škržate in romantiko, tako kot je to naredil takrat kultni Houellebecqov roman Osnovni delci, ki sem ga vzela s sabo na romantični dopust na Sicilijo. Odveč je dodati, da so delci zastrupili moje dneve in noči; so knjige, ki niso za občutljive, in niso za na morje.

Moje lansko poletje je bilo v znamenju Elene Ferrante in Neaplja, to je bila tista vročična izkušnja, ko knjiga nadomesti zunanji svet, ko drhtiš od vznemirjenja in jočeš, ko se približuješ koncu četrte knjige. Letošnje poletje se je začelo s Kosovelom, nadaljevalo s Teslo, nato z desetimi romani za kresnika, in seveda z Bronjo.

Bilo je veliko knjig, zato letos na mojem otoku nisem toliko brala. Tokrat sem dlje gledala v morje in v oči svojega sina, podobne barve.

Zato se bom letošnjega poletja spominjala po divjih vožnjah po oddaljenih plažah in kanjonih Krete, po divjih penastih valovih, ki so dvigali potlačene spomine, po vetru, ki tam povzroča ugodje in bolečino hkrati, spomnila se ga bom po najboljši lubenici in domači feti v restavraciji Porto Parasiris in po močnem gostem vinu, pa tudi po trenutku, ko sem na rajski plaži zagledala fluorescentno roza kopalke na telesu mladega dekleta.

Podoba, ki me je v hipu odnesla v neko davno poletje, ko je deklica na prehodu v ženskost ob jezeru imela oblečene prav takšne kopalke ... zmešnjava v glavi, zmešnjava hormonov, obadi, blato v grlu, vonj po jezerski travi, prvi poljub in širok bel nasmeh fanta, o katerem šele zdaj lahko pomisli, da je bil morda njena prva ljubezen. Naslednje poletje bom morda, namesto da bi brala, pisala.