V nadaljevanju preberite:

Svojo sedmo pesniško zbirko je Barbara Korun imenovala Idioritmija (založba Zrakogled, 2021). Naslov je vzet iz cikla predavanj Rolanda Barthesa s konca sedemdesetih let 20. stoletja, označuje pa enkratno, osebno, singularno »umerjanje«, ki šele omogoča sobivanje. Kot pravi, je tako skladnost našla v svojem idioritmičnem toponimu – v sanjah, v njih vidi fino duševno kalibracijo, ki se – sebe – osvobaja za spontano, neovirano interakcijo s svetom.

Ko govori, ima – naslonjena z glavo na zid – skoraj ves čas zaprte oči. Na trenutke se mi zazdi, da k meni vstopa iz nekega drugega sveta in časa, sistema razmišljanja, ki nima v ničemer opravka z objestnim miselnim hitroprstništvom, v katerega kloaki se namakamo ta čas, čakajoč, kdo bo preglasil koga in do kod vse se bo dvignilo število tistih rdečih srčkov, modrih palcev, vzdignjenih navzgor, ali pač česa drugega.