Pisateljska spovednica: Polona Glavan

Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?

Saj se skušam spomniti, a res ne gre.
 

Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?

Ko smo pisali prvega v gimnaziji, sem dobila štirico. Pošteno sem se zamislila, se sklenila vzeti v roke in si že z naslednjim prislužila petico, ki je potem ostala moja stalna ocena do konca.

Današnji eseji mi v tem pogledu verjetno ne bi delali težav, bi bili pa vsekakor veliko manjši izziv od prostih spisov, ki so prevladovali takrat.
 

Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste pisateljica.

V drugem letniku gimnazije mi je sestra zabrusila, da sem totalno neumna. Že res, da sva se nenehno obkladali z žaljivkami, ampak to se mi je vseeno zdelo preveč. Sklenila sem jo postaviti na laž in še istega večera napisala zgodbo, ki se mi je takrat zdela neprekosljiva, danes pa o njej raje ne bi.
 

Imate kakšne ustvarjalne rituale?

Mački vedno strogo zabičam, naj ne hodi po tipkovnici. Saj nisem vraževerna, mi pa moti koncentracijo.
 

Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?

Vsekakor s konci, morda najdem enega na vsakih sto začetkov. Kar pa ni še nič v primerjavi z naslovi. Ti so videti, kot bi po slovenskem besedišču poslala brskat slepo kuro. No, morda sem jo celo res.

Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?

Tistih, ki sem se jih lotila enkrat, niti ne štejem, kar dvakrat pa sem obupala nad Pločevinastim bobnom.

Kako izberete imena svojim likom?

Vedno intuitivno, nikoli z mislijo, da bi morala kaj pomeniti. V glavi se mi izriše fizična podoba, tej potem nadenem ime, ki ji po mojem mnenju pristaja.
 

Knjiga, ki vas je spravila v jok?

Deklica z vžigalicami v zgodnjih letih. Kako bi me šele zdaj.
 

Kolikokrat so vam zavrnili rokopis in s kakšnimi utemeljitvami?

Pred davnimi časi, v prvih letih Beletrine, sem na uredništvo prinesla disketo z zgodbami, za katere sem plaho, a vroče upala, da bodo moj knjižni prvenec. Nekam so jo založili, čez nekaj mesecev ugotovili, da je ne morejo odpreti, in me prosili za novo.

Takrat sem ob misli na marsikaj, kar je bilo na njej, že globoko zardevala in jim olajšano sporočila, naj kar pozabijo. Odtlej je šlo vse, kar sem dala iz rok, tudi v tisk, popravki pa so bili samo lektorski.
 

Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?

Gospoda Darcyja in Elizabeth Bennet bi z veseljem imela za soseda, da bi skupaj reševali svet ob taroku. Z Zaphodom Beeblebroxom bi zvrnila pangalaktični grlorez, z malo Matildo pa razpravljala o knjigah.
 

Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?

Na wikipediji je o mojem prvencu Noč v Evropi nekdo napisal, da knjiga govori o socialističnih časih, ko so se ljudje več vozili z vlaki. Še vedno se nasmejem vsakič, ko pomislim na to. Zapis je nadomestil pravilnejši opis, a mi je tistega po svoje žal.
 

V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Večkrat plačate zamudnino?

Tako vestna kot pri knjižnicah sem samo še pri davkariji. S to pomembno razliko, da se davkarije bojim, knjižnice pa spoštujem.
 

Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?

Tako, ob kateri čez kako leto ne bi bila v zadregi.