Pesnik in heroj, ki vstaja kot Človek

Vlado Vrbič, publicist in direktor Knjižnice Velenje, je z novim romanom o Karlu Destovniku - Kajuhu, o katerem se zdi, da vemo že vse, hotel spraviti Kajuha s piedestala hrabrega borca z brzostrelko in pesmijo na ustih. Priznal je, da mu podvig ni uspel oziroma je Kajuha dvignil še višje. Na piedestal človečnosti.

Roman Prestreljene sanje ni biografija, je poudaril Vrbič in dodal, da je hotel, da bi se knjiga, ki je izšla pri založbi Litera, brala kot zgodba, ki bo temeljila na dejstvih. »Recimo kletvice, ki jih je kar nekaj v knjigi. Vse to je prepisano. Njegov prijatelj Kostja [Nahtigal] je res tako preklinjal.«

Za čas, ko je bil Kajuh v obveščevalni službi, je pridobil gradivo iz arhivov, prebiral je njegova pisma ter pisma njegovih prijateljev in ljubezni … Zbrana so tudi številna pričevanja, ogromno je knjig. S Kajuhom se je ukvarjal od leta 1995 in v tem času veliko preverjal. Da je, denimo, dokazal, kdaj se je Kajuh rodil, so angažirali grafologa in tako ugotovili, da so po drugi svetovni vojni njegov rojstni datum narobe navajali.



Nobene dileme pa ni o njegovi smrti. Hladni, brutalno kratki in nesmiselni. »Obstaja uradni zapisnik orožnika Franca Černeta, ki je Kajuha ubil. Dva dni po borbi je namreč svoji komandi o tem napisal poročilo. To je v Arhivu RS, ampak je bilo odkrito šele leta 1996. O njegovi smrti tako ni nič spornega, čeprav je bilo po vojni ogromno 'čvek',« je povedal Vrbič. Brutalnosti njegovega krvnika so opisane v knjigi, zaradi tega so ga po vojni obsodili na smrt in leta 1946 usmrtili. Takrat niso vedeli, da je odgovoren tudi za Kajuhovo smrt.
 

Skrb za človeka

Vrbič dogajanja ne opisuje patetično ali osladno. Na vsaki strani knjige Kajuh vstaja kot Človek, ki resnično verjame, da je svet lahko in mora biti boljši. Kot najstnik je tolažil deklico, ki je ostala brez božičnega darila, ker je pasla krave na farovški gmajni. »Ej, ej princeska. Ne joči! Ko boš velika, boš imela toliko denarja, da si boš lahko kupila bluzico, kakršno boš hotela. Pa obleke in čevljev. In bombonov in čokolade. Ko boš ti velika, ti ne bo treba delati cele dneve tako kot tvoji mami, ki nima nikoli časa zate. Pa še dopust boš imela! Obljubim!« Ta deklica je danes okoli 90 let stara gospa, ki je prišla na predstavitev Vrbičeve knjige.



Družbene krivice so ga bolele. V knjigi se kaže kot strasten človek v skrbi za družbo in v ljubezni. Najprej spremljamo mladostno ljubezen Marijo Medved (Miciko), ko se je skrival v okupirani Ljubljani, je spoznal verjetno svojo največjo ljubezen Silvo Ponikvar, s katero sta bila tik pred poroko.

Z Marto Paulin - Brino se je zbližal v partizanih. Zgodbi s Silvo in Brino sta pretresljivi, obe sta zelo trpeli. Kaj se je z vsemi tremi zgodilo po vojni, Vrbič v knjigi ne piše, je pa povedal, da so se vse tri poročile, Micika je poučevala strojepisje, Silva je pela v opernem zboru v Mariboru, Brina pa zaradi pomrznjenih prstov ni več plesala, ampak je bila priljubljena plesna pedagoginja.

Literarne svobode je v knjigi malo, je poudaril Vrbič. »Veliko dialogov je resničnih, le da so bili drugače napisani. Recimo pogovori z gimnazijskim prijateljem. Tisto so bili pogovori na listkih, ki sta si jih pisala med poukom. Imam jih v pisarni. 95 odstotkov knjige je čista resnica.« Kajuh v novi luči je predvsem skrbnik vsega človeškega, je poudaril Vrbič. »Bil je narodni heroj, ampak človek. Z vsemi strahovi, čustvovanji, ljubeznijo.«