Pesem pade tudi kot vrabec s strehe

Opus pesnika, prozaista, avtorja knjig in radijskih iger za otroke, esejista in prevajalca Marka Kravosa, rojenega sredi druge svetovne vojne, maja 1943 v Montecalvu Irpinu v južni Italiji, je obsežen, največ je poezije, za zbirko Tretje oko je prejel nagrado Prešernovega sklada.

Kravosovo javno delovanje ni nič manj nespregledljivo kot njegova literatura, bil je soustanovitveni urednik revije Zaliv, kot docent je vodil oddelek za slovenistiko in predaval o slovenski književnosti na Filozofski fakulteti na Univerzi v Trstu, dolga leta je bil urednik Založništva tržaškega tiska, predsedoval je Slavističnemu društvu v Trstu, Slovenskemu klubu v Trstu, Zvezi slovenskih kulturnih društev v Italiji, od leta 1996 do leta 2000 je bil predsednik Slovenskega centra Pen.
 

Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?

Spominjam se pravljice o kozicah, ki niso poslušale mame koze in jih je volk požrl. Samo najmanjšega kozlička ne, ker se je skril v uro. Rad sem se skrival, pri naši hiši pa ni bilo take ure. Hrepenenje po varni in udobni uri ostaja v meni do današnjih dni.
 

Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?

Oblika: 5 (zaradi pack in lukenj od brisanja v zvezku), vsebina: 8. Prva ocena je v Trstu negativna, druga pomeni dobro, a da je lahko še bolje.
 

Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste pisatelj.

V petem razredu osnovne – s strašnim občutkom slabe vesti, ker mi je pri spisu Rdeča račka doma krepko pomagala mama. Potem pa me je gospodična Amalija v šoli razglasila za malega Cankarja, ker je v zgodbi motiv malega tatiča. Saj se svojega skoka na krivo pot sploh nisem kesal, mama je tako hotela in mi narekovala! Potem pa sem moral postati pisatelj/pesnik, da nje ne bi osramotil, ko bi ljudje razkrili prevaro, da sem podtaknjeno blago prodajal za svoje. Samo zato, ker se je mama (potem še oče) hotela z mano šopiriti.
 

Imate kakšne ustvarjalne rituale?

Včasih sem si dolgo šilil svinčnike, zdaj si skuham kavo. Seveda pa pesem pade tudi kot vrabec s strehe, brez obredja.
 

Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?

Vse ponavadi tiči v vzdušju, razpoloženju, sprevidenju, ki ga moram prenesti v besedje, v glasove in šume, zgodbo. Veliko ključnih besed se valja na lističih: da bi jih obdal z začetki in konci, pa se dostikrat zbojim napora. Saj je svet ves posejan s semeni, in kam bi prišli (založniki in bralci!), če bi vse šlo v klasje? Tako se tolažim.
 

Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?

Veliko. Uliksesa na primer. Včasih po kaki knjigi samo paberkujem – tudi če je dobra. Ni treba, da jo vso preberem: kot kdaj pri sodu dobrega vina ni treba, da bi mu človek prišel do dna. Literature je ko listja in trave, vse je užitno. Očitno sem kot bralec stepska žival.
 

Kako izberete imena svojim likom?

Imena so že del zgodbe; tudi izrazi za predmete, dejanja, za čustvena stanja so imena. Vse naj se sklada, da bo le povedno, slišno: s pikami, vejicami in zamolčaji vred.
 

Knjiga, ki vas je spravila v jok?

Molnarjevi Dečki iz Pavlove ulice. Tudi sam sem, kot Nemeček, krojačev sin.
 

Kolikokrat so vam zavrnili rokopis in s kakšnimi utemeljitvami?

Pravzaprav se je kdaj kaka založba le »ogradila« do moje stvari s tem, da bo treba čakati vsaj tri leta na izid. Razumem: na neobsežnih slovenskih tleh poskrbi vsaka čredica najprej za pašo svojih ovčic. Nelagodno mi je, ko čutim, da nisem ne tič ne miš: obmejni kraji me določajo, a tudi tako, da se čutim kdaj na robu ali za robom. To, da sem pomol v soseščino, bi moralo biti pomembno tako za slovensko kot za italijansko kulturo in njene institucije. Z domačimi, tržaškimi založbami ne prideš kam dlje v obtok.
 

Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?

Engiduja iz pesnitve o Gilgamešu. Morda Tantadruja, da bi se spet srečal s prvobitnim v človeku. Ženski lik bi se mi tudi prilegel, in naj bo iz mesa in polti! – pa še duhovita in modra naj bo: Šeherezada.
 

Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?

Marjo od Sv. Ivana je kupil pet izvodov mojih Kratkih časov, ker da morajo sorodniki in sosedje po svetu tudi vedeti, da so prišle zgodbe iz našega otroštva do besede in da bodo za večno živele v knjigi.
 

V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Večkrat plačate zamudnino?

Knjižnice imam rad, tudi rad z njimi kaj počnem, da bi se odnos do dobrega branja ohranil, na našem koncu sploh. V mesto, v tržaško Narodno in študijsko knjižnico mi je od rok in je tam s parkiranjem križ; včasih, ko je v bližnji kavarni San Marco kak dogodek, se tam zglasim. Sicer sem pogosto v sežanski knjižnici. Včasih mi kako zamudnino spregledajo, a to se redko zgodi.
 

Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?

Samo potruditi se je treba in se lotiti dela, je rekla mama. Nastavkov je morje. Mrgoli. Zdaj čakam, da me obide ljubezen do dela. Bo pravljica, bo pesem, bo zgodba? Ugotoviti bo treba, kdo je še bralno občinstvo, potem nanj nasloviti svoje izročilo. In še me samokritičnost z vse bolj hudim očesom gleda: tudi zato se moja strast usmerja predvsem k brezskrbnemu brkljanju v oljčniku. Vse, kar nastaja, kar še nastane kot beseda-meso, je čudež.