Od pisanja lahko živi le duša

Ana Geršak, članica žirije za Vilenico, ki je pripravila koncept včerajšnje okrogle mize Srednjeevropske pobude, je zapisala, da so si že pred desetimi leti, »natanko štirideset let po objavi znamenitega Barthesovega spisa o smrti Avtorja,« udeleženci vileniške prireditve zastavili vprašanje kdo piše, in ga razčlenili v odnosu do kulture, subjekta, avtorstva in jezika.

»Deset let kasneje, v luči vseprisotnega diskurza o finančni in drugih krizah, se zdi nujno vprašanje zastaviti znova – tokrat o odnosu subjekta do materialne realnosti: Kaj pomeni biti oziroma delovati kot avtorica/avtor v začetku 21. stoletja?« K temu je dodala: »V novem stoletju se avtorice in avtorji srečujejo z realnimi eksistenčnimi problemi, ki jih ni več mogoče prezreti.«

Okrogla miza naj bi postregla z mnenji tujih gostov, za domače razmere namreč vemo, da niso odlične, ampak slabe: lani je vlada sicer dobila analizo, ki je pokazala, da je delež javnih izdatkov, ki ga namenja Slovenija kulturi, med največjimi v Evropi, večje deleže BDP kulturi namenjajo le še v Latviji, Estoniji in na Malti.

V poročilu je bilo tudi navedeno, da je v Sloveniji delež delovno aktivnih v kulturi večji od povprečja EU, predvsem je več zaposlenih za polni delovni čas. Ti so, je mogoče sklepati, zaposleni v javnih kulturnih zavodih, ki jim gre iz proračuna levji delež kulturnih denarjev. S samozaposlenimi – takih je bilo konec lanskega leta 2784 – je povsem drugače: okrog tretjina živi pod pragom revščine in se jim obeta uborna pokojnina.

Lenart J. Kučić in Taja Topolovec sta letos na portalu Pod črto ugotavljala, da po podatkih finančne uprave več kot četrtina samozaposlenih v kulturi, ki jim država krije prispevke za socialno varstvo, prejema mesečni dohodek, ki je nižji od praga revščine. »To pomeni, da morajo preživeti s prihodkom, nižjim od 616 evrov na mesec ... Podatki Fursa so pokazali, da dobrih 18 odstotkov samozaposlenih s plačanimi prispevki zasluži manj kot 5000 evrov bruto na leto, kar pomeni 400 evrov ali manj na mesec.«

Moderator pogovora Aljoša Harlamov, urednik leposlovja na Cankarjevi založbi, publicist, kritik in pisatelj, je udeležencem včerajšnje okrogle mize postavil zelo jasna vprašanja. Kaj pomeni biti avtor/pisatelj v enaindvajsetem stoletju? V velikih sistemih, kjer je bralcev in kupcev leposlovnih knjig, še posebej poezije, v zadnjih letih upadalo, je avtorju mogoče preživeti le s prilagajanjem trgu, ne tako zelo resnemu bralcu.

So pisatelji še zmeraj avtorji in ne zgolj zabavljači? Se glagola preživetje in pisanje izključujeta? Koliko knjig ali objavljenih strani na leto zadostuje za preživetje? Je biti pisatelj sploh še poklic ali le hobi? In kaj je s tistimi, ki se nočejo podrediti založniškemu interesu za avtorje, ki imajo publiko na spletu, torej pomembnežem vseh baž, zvezd youtuba, instagramskih svetovalcev za življenjski slog ... ki jim knjiga rabi le kot eden od kanalov za komuniciranje z javnostjo. Odgovor na vprašanje, kako pisati in preživeti v 21. stoletju – je iz lipiškega hotela Maestoso poročala STA – se skriva v državi, v kateri avtorji živijo.

Kanadski pisatelj, pesnik, esejist, urednik in učitelj kreativnega pisanja Stuart Ross je za Delo cinično zabeljeno povedal, da si Evropo v Kanadi pogosto predstavljajo kot literarni rajski vrt, kjer vsi radi berejo in so avtorji cenjeni, celo malikovani. »Na okrogli mizi sem s presenečenjem spoznal, da se morajo avtorji kjer koli po svetu za preživetje boriti, plačevati najemnino in nahraniti sebe in svoje družine.«

Ross je prepričan, da je celotno pisateljevo življenje raziskava, nujna za pisanje, pa čeprav dela kot vratar, sprehajalec psov, natakar, računovodja ali tajni agent, za pisanje so nujna izkustva, srečanja z ljudmi, misli, ki jih dobiš med delom. »Čudovito bi bilo, če bi pisatelji ne počeli nič drugega, kot le ves dan pisali, a mislim, da bi bilo njihovo pisanje potem manj zanimivo.«

Naj pisatelj piše tako, kot godi publiki? »Če ga zanima, naj to počne, če pa hoče eksperimentirati in pisati za 57 bralcev, je to enako legitimno. Pisanje je pustolovščina, pisatelji so tu, da se igrajo z besedami in raziskujejo možnosti jezika, pisanje komercialne literature pa vse to spregleduje. Poleg tega pa si tudi tistih 57 bralcev, ki hlepijo po mojem čudaškem pisanju, zasluži literarno potešitev!,« je prepričan Ross.

Direktor torontskega mednarodnega pisateljskega festivala Geoffrey Taylor je za Delo povedal, da je v tej vlogi imel priložnost spoznati skoraj deset tisoč avtorjev. Vileniški festival obiskuje že več kot pet let, je torej že njegov dobri znanec, okrogla miza Srednjeevropske pobude pa mu je potrdila, da si z manjšimi variacijami podobna temeljna vprašanja o svojem početju in predvsem iskanju časa zanj sprašujejo pisatelji vsepovsod po svetu. »Mnogi si ob delu za preživetje težko privoščijo čas za pisanje, a s pisanjem vendarle vztrajajo. V Kanadi, če lahko postrežem z mnenjem o stanju, ki ga poznam, si je finančno varnost z objavami zagotovilo morda ducat pisateljev, večina ostalih pa od pisanja živi skromno in rabijo še prihodke iz drugih virov.«


Ukrajinski pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec Andrij Ljubka, ki je letošnji februar preživel v pisateljski rezidenci v Ljubljani, je ugotovil nekaj drugega, namreč da je slovenska nacionalna navada, za katereo si ni mogel kaj, da je ne bi opazil, pritoževanje. On misli drugače: po življenju v času ruske vojaške agresije v Ukrajini in tudi času ogromne inflacije se mu zdi Slovenija v primerjavi s tistim, kar pisatelju ponuja Ukrajina, enostavno rajska. Slovencem, je prepričan, gre pravzaprav dobro, in to bi morali vedeti, tega bi se morali zavedati – in se ne toliko pritoževati.

Maltežanska pisateljica in performerka, ki živi v Belgiji Loranne Vella, je zaposlena kot prevajalka za institucije Evropske unije v Bruslju, kar seveda vsekakor zadostuje za preživetje – a zgolj preživetje po njenem mnenju ni vse, za res polno življenje rabi še kreativno početje, a lotevati se literarnega ustvarjanja ob ukvarjanju s šestletnim otrokom ni lahko. »Odločila sem se za manj dela in zato tudi manj denarja, a za več časa za kreativnost. To ravnovesje je vse spremenilo.« Za mnenje smo prosili še nekaj slovenskih avtorjev, ki se okrogle mize niso udeležili.

Mladinska pisateljica Maša Ogrizek: »Sama nisem pristašinja hiper produkcije na nobenem področju, tudi literarnem ne. Poleg te načelne odločitve število (mojih) izdanih knjig omejuje tudi omejeno število založb, ki nekako kolobarijo med nami, (mladinskimi) avtorji. Zato ni realno pričakovati, da bi živela izključno od pisateljevanja. Nujno pa bi bilo, da se dvignejo avtorski honorarji za posamično delo. Že gledano absolutno so nizki, če pa jih primerjam denimo s honorarji v marketingu, kjer občasno sodelujem, so skoraj desetkrat nižji. In sama kot avtorica vem, da vanje vložim veliko več srca in časa ter da je njihova umetniška vrednost veliko večja. Tako sem na nek način mecenka sama sebi.«

Finalist nagrade Kresnik Peter Rezman v Ljubljani 23. maja 2013 Foto Matej Družnik

Peter Rezman, »elektro tehnik v pokoju, ljubiteljski pisatelj« pravi: »Upokojen sem. Odveč pojasnila so druga, če parafraziram livarja Kozirjeva po Majakovskem. Pišem, zdaj največ prozo, in jo objavljajo. Vabijo me na nastope in najmanj, kar lahko storim za svoje mlajše pisateljske kolegice in kolege je, da vztrajam pri spodobnem honorarju za vsak svoj nastop in vsako objavo. In posledice? Letos mi je 'moja' lokalna izpostava JSKD čestitala za praznik kulture s prepovedjo uporabe mojih pesmi v priložnostni amaterski predstavi. Razlog: menda vedno kompliciram zaradi honorarjev ... Livar Kozirjev bi po taki dogodivščini najbrž rekel, da mu ni več ne do jedi ne do čajnega klokotanja.«

Slovenija, Ljubljana, 23.05.2012. Zdenko KODRIC, veliki finalist literarne nagrade Kresnik. Foto: Uroš HOČEVAR

Zdenko Kodrič: »Pisanje je dvosmerna cesta; na eni pišeš, po drugi hitiš po zaslužek. Ker sem bil s svojim pisanjem pogosto na enosmerni cesti brez krožišč in križišč, je bilo moje življenje odvisno od drugega dela. To pomeni, da sem moral poiskati še eno cesto, ki me je vodila k dostojnemu zaslužku in dostojnemu življenju. Literatura sicer preživi marsikoga, a ta mora pisati in iskati delodajalce vsak dan več kot osem ur.«
Branko Gradišnik: »Od umetniškega pisanja se da po mojem preživeti le na en način: pisati v unikatu in prodajati svoja remekdela – od velikega slovenskega romana pa do majhnega slovenskega haikuja – zbiralcem, ki jih po plačilu dobijo v absolutno last in posest (razen moralne avtorske pravice).

Slovenski pisatelj kolumnist in prevajalec Branko Gradišnik.
Foto Alešš Černivec

Pa naj jih hranijo v sefih in vitrinah, da jim raste posthumna vrednost. To je obenem tudi vabilo kolekcionarjem. Poizvedbe prosim na Brankogradisnik51@gmail.com pod šifro 'Poroka izključena'.«
Slavko Pregl je bil v izjavi za Delo kratek: »O številkah, ki dokazujejo, da se Slovenija norčuje iz intelektualnega dela, sem pisal že velikokrat. Zato zdajle le tole: od pisanja lahko živi duša, za telo je treba poskrbeti drugače.«