V nadaljevanju preberite:

Precejšen del zbirke zaseda pojav bolezenskega stanja, ki »zaseda« tako psiho kot telo. Tako kot že v Ranah je največ pesniških skic, podob anoreksije, ki lahko do skrajnosti okupira subjektko, jo razjeda ter jo popolnoma izolira vase. /.../ O anoreksiji sta z vso resnostjo in ostrino pisali že na primer Sharon Olds in Louise Glück, kar seveda s svojo pesniško besedo počne tudi Anjuta – a njena dodana vrednost je v tem, da zna bolezensko krizo obleči v grotesko, v črnohumorna odela, da prihaja na primer bolezni za hrbet s pesmijo molitvijo, ki telesu znova vrača moč, in podobno.