V nadaljevanju preberite: 

Katarina Šeme nas v Sumatri vodi skozi dni, polne spoznavanja novega, drugačnega, pa tudi preostalih študentov (predvsem Čehinje Ivone, s katero si skrivaj kupita motor ter tu in tam pobegneta iz kampusa, da bi raziskali otok) in domačinov, ki to drugačno naseljujejo; pa naj bo to skupina deklet, ki jo seznanijo z dejstvom, da na Sumatri ni tamponov in da vložke umivajo, da pobiralec smeti ne vidi krvi ter da se do nje ne dokopljejo zlobna bitja, ki kri jedo, saj »potem ženska zelo trpi, ima krče in močne bolečine«, ali pa domačin Budi, ki ji sprva prijazno ponudi, da se kdaj lahko dobita in utrjujeta jezike (on angleško, ona indonezijsko), čez čas pa predlaga, da odideta v hotel in se »skupaj spočijeta«, kar bi ji bilo »na tihem seveda všeč, četudi bi se upirala – punce z zahoda ste take«.