V nadaljevanju preberite: 

»Najbrž se boste strinjali z mano, da je na našem planetu najbolj fascinantna zadeva smrt. Pri tem imam v mislih tako zadajanje smrti kot tudi njeno občutenje,« so besede protagonista romana Lekcija mrtvega jezika, ki je konec preteklega leta v prevodu Karmen in Nika Ježa izšel pri založbi Lud Šerpa. Roman iz leta 1977 velja za najboljše delo poljskega pisatelja Andrzeja Kuśniewicza, ki slovenskemu bralstvu sicer ni popolnoma neznan; leta 1991 smo namreč dobili prevod njegovega romana Kralj obeh Sicilij.

Tudi njegova druga v slovenščino prevedena knjiga je zgodovinski roman. Večina se ga dogaja jeseni leta 1918, torej tik pred koncem prve svetovne vojne. Protagonist, poročnik avstro-ogrske vojske slovenskega rodu, umira v drobnem mestecu globoko v karpatskih gozdovih današnje Ukrajine. A ne umira le on, pravzaprav umira vse v romanu. Umirajo ruski ujetniki, kozaki, Ukrajinci, boljševiki, vse vrste živali, ki padajo pod streli lovcev, umira leto in vegetacija, ki gnije in trohni v hladni in megleni karpatski jeseni, in ne nazadnje umira avstro-ogrska monarhija. Multietnično cesarstvo izdihne in se začne razkrajati sočasno s protagonistom romana.