Nehumana meja je manifestacija strahu

Kapka Kassabova, večkratno nagrajena, v dvajset jezikov prevedena pisateljica, rojena v Bolgariji, ki od leta 2005 živi na Škotskem, je ena od avtoric letošnjega festivala Fabula. Pri Beletrini je nedavno izšel prevod njenega romana Meja, v katerem literarno raziskuje stičišča kultur, odnos med margino in centrom ter življenja ljudi z roba.

Literatura mora delovati kot katalizator dialoga

Vaš v slovenščino nedavno prevedeni roman ima naslov Meja. S kakšnimi vrstami meja se v romanu srečujemo?

Z vsakovrstnimi mejami – z mejami med državami, med resnico človeške bivanjske izkušnje in laži propagande, med vidnimi in nevidnimi svetovi, mejami v naših glavah, o fizičnih mejah in mejah duhov. Večina meja je bolečih in prav vse so zanimive. Sprva sem se namerila pisati o zapuščini železne zavese, saj sem sama otrok te meje in sem odrasla v njeni senci. Ampak ko sem spoznala mejno območje Bolgarije, Grčije in Turčije, sem spoznala, da gre v resnici za labirint, dvorano zrcal, v kateri se mnogi ljudje izgubijo. V tem labirintu sem odkrila svet, poln zgodb – pravzaprav celoto človeškega izkustva.

Kakšen je pomen nacionalne meje v kontekstu romana in kaj pomenijo nacionalne meje v kontekstu sočasnosti? Kako se spopadati z na novo obujenim procesom zaostrovanja nacionalnih meja?

Nacionalna meja je mesto utelesitve centra moči, točka, kjer pokaže svojo pravo naravo. Paradoksalno so mejna območja hkrati prednja in zadnja plat. Navadno so daleč od centra moči in vendar ljudje (in narava) na območju meje najbolj neposredno izkušajo posledice pravil in zakonov, ki jih center moči določa. Spoznala sem mnoge ljudi, ki so jim meje izoblikovale življenja – lokalno prebivalstvo, begunce, nekdanje vojake iz časa hladne vojne …

Ena od mnogih lekcij, ki sem se jih naučila od ljudi z meje, je ta, da je vsaka nehumana meja manifestacija strahu. Strahu pred drugim, strahu pred neznanim in, v samem jedru, seveda strahu pred samim seboj. Naučila sem se tudi, da zidovi ne morejo ustaviti toka življenja, lahko ga zgolj preložijo. Usoda zidov je, da padejo. Ampak senca zidu ostane kot duh iz grozljivke.

Kaj meja pomeni v smislu časa – sedanjost je vselej liminalni prostor med preteklostjo in prihodnostjo; kako je v vašem romanu strukturiran čas in kako ta struktura sovpada s splošno temo romana?

Da, to je dobro opažanje. Knjiga sama je nazadnje zavzela krožno obliko, ker je to oblika labirinta meje. Je kot nekakšna mandala. Vse življenje je v njej. Vse zgodbe v romanu zrcalijo druga drugo, le da so v različnih jezikih. Zato drži, da čas v mejnem območju ni linearen. Enako velja tudi za gorovja in mejno območje v romanu določata gorski masiv Strandža in gorovje Rodopi, kjer še vedno ostajajo sledi starodavnih Tračanov in njihove kozmologije. Čas v gorovju je vertikalen in ne horizontalen. Pri tem mnogi ljudje z mejnega območja še vedno živijo življenja, usklajena z letnimi časi.

Ne le čas, tudi ljudje, ki živijo na mejnem območju, bivajo v liminalnem prostoru; kdo so ti ljudje?

Ljudje z mej so pozabljeni od centrov moči, četudi so vedno znova na prvih frontah zgodovine. Odkrila sem, da najdemo najbolj zanimive človeške izkušnje prav na takih krajih – zunaj večinskega toka, daleč stran od centrov moči. V obmejnem gozdu je kot v Hadovem podzemlju. Poln je arhetipov. Ljudje, ki sem jih spoznala v vseh treh državah, so me tako prevzeli, da se mnoga poglavja romana posvečajo le eni sami osebi: rablju-žrtvi, vrtnarju, svetilničarju, puščavniku, vohunu, zadnjemu pastirju, skrbniku kamnitega samostana. Spoznati vse te ljudi in biti priča njihovi vzdržljivosti, njihovi ponižnosti in veličini njihovih družinskih zgodovin me je močno spremenilo.

Kapka Kassabova se nam bo predstavila z romanom Meja FOTO: Promocijsko Gradivo

Je nacionalna meja nekaj, kar na plan pritegne tudi druge meje – denimo meje med različnimi ontološkimi ravnmi?

Ja, vsekakor. Mislim, da so marginalizirani kraji, periferija in ljudje, ki jih poseljujejo, pogosto mesta, kjer so ohranjene stara vednost in stare vezi. Pogosto je tako ravno zato, ker teh krajev industrijsko-vojaški kapitalizem še ni povsem uničil. To so kraji, ki me osebno privlačijo. V resnici gre za staroselske populacije proti kolonizatorjem. Večina našega sveta je že bila kolonizirana – od zunaj in od znotraj. Le še nekaj kotičkov na svetu je, kjer lahko v polnosti izkusimo veličino zemeljskih ekosistemov. Nestinari s Strandže so, na primer, zadnje skupnosti v Evropi, ki skozi hojo po žerjavici ohranjajo povezavo s starimi bogovi in misteriji. Vrednost te poganske kulture ni niti v »eksotičnem« niti v nostalgičnem – pomembno jo je razumeti kot obliko skupnostne terapije in izraz kreativnega ljudskega genija. Na Balkanu imamo relativno dobro ohranjene podobne svete in zdravilne tradicije.

Kakšen je, po vašem mnenju, v svojem jedru, odnos med centri in periferijami?

Centri so vselej militarizirani, birokratizirani in propagandni. Kolonizirajo periferijo, jemljejo ji njene vire, domačine popolnoma razvrednotijo in izkoristijo, nato pa odidejo in jih prepustijo zakonom narave. To je zgodba meje. Vsepovsod vidimo, da je kolonialni projekt propadel in centralizirani sistemi na tem hitro spreminjajočem se planetu ne delujejo. Zame je ključ do bolj humanega sveta ta, da si regije, skupnosti in manjše entitete v splošnem, na lokalni ravni pridobijo moč. Zdrav lokalizem bo moral nadomestiti nacionalizem in globalni kapitalizem.