»Ne morem pisati, a imam veliko besed«

Andrej Kurkov, verjetno najbolj znani sodobni ukrajinski pisatelj, se je rodil v Leningradu, današnjem Sankt Peterburgu, že od otroštva pa živi v Kijevu, pet minut stran od Majdana, kijevskega Trga neodvisnosti. Med krvavimi protivladnimi protesti leta 2014 je bil tam in pisal članke za tuje medije in svoj Majdanski dnevnik, ki je pozneje postal globalna prodajna uspešnica. Tudi zdaj je v Kijevu, po elektronski pošti nam je odgovoril na nekaj vprašanj.

Vedno so bili narod borbenih pesnikov

Na vprašanje, kako je z njim in njegovo družino, je Kurkov, ki je doslej že večkrat nastopil v Sloveniji (bil je gost festivalov Vilenica in Fabula, dvakrat se je udeležil mednarodnega pisateljskega srečanja Pena na Bledu), zapisal, da je, kar zadeva njega, prvi šok ob začetku vojne že minil:

»Zdaj razumem, da se staro življenje ne bo več nikdar vrnilo, za novo, povojno pa ta hip ne vemo, kdaj bo prišlo. Skupaj z družino sem tako kot milijoni Ukrajincev postal begunec. Trenutno sem na zahodu Ukrajine, kamor sicer sežejo ruski balistični izstrelki, vendar manj pogosto kot drugod. Tu se zdi varneje, a vsako noč se po večkrat oglasijo sirene.«

Tako kot med rusko invazijo in nemiri pred leti se je Kurkov tudi tokrat odpovedal pisanju proze, ni pa zapustil računalnika, vsak dan piše, odgovarja na prošnje medijev, piše članke in eseje o zdajšnjem položaju v Ukrajini, »o ruski agresiji, o pogumu in fatalizmu, o beguncih in prostovoljcih. Svetu poskušam kar največ povedati o Ukrajini in o tem, kaj se v državi zdaj dogaja. Znašel sem se v posebnem položaju, ne morem pisati proze, a imam veliko besed. Besede in jezo. Napišem po več tekstov na dan, mislim, da bom po koncu vojne vse napisano izdal v knjigi.«

Kurkov je prepričan, da Ukrajina potrebuje pomoč in podporo, od založnikov in bralcev v tujini pa, pravi, bi pričakoval več zanimanja za ukrajinsko leposlovje in publicistiko. Zdi se mu zelo pomembno izdajati knjige o Ukrajini in dela ukrajinskih avtorjev, da bi bile res dostopne bralcem in da bi končno res razumeli razliko med Rusijo in Ukrajino, med Rusi in Ukrajinci.

O ukrajinskem centru Pen, ki mu predseduje od leta 2018, je povedal, da deluje tako kot med doslej med pandemijo, večinoma komunicirajo po spletu, pripravili so več debat o vojni s kolegi iz ZDA in Velike Britanije, za člane, ki so v stiski, so tudi začeli zbirati finančna sredstva za pomoč.

»Najslabše se zdaj godi kolegom, ki so obtičali v okupiranih mestih. Že več dni nimamo glasu od kolega iz Melitopola, ki so ga zasedle ruske sile. V poljski banki smo odprli račun za pomoč ukrajinskim pisateljem, na Poljskem je zdaj tudi eden naših najstarejših članov, novinar s Krima Mikola Semena. Eden od naših penovcev, begunec iz Donetska, Vladimir Rafejev se zdaj skriva v kleti hiše v vasici Klavdijevo blizu Kijeva. Tam ravno potekajo boji med ukrajinsko vojsko in ruskimi okupatorji. Dogovarjali smo se, da ga bomo prepeljali v Kijev, a ker so tam zdaj spopadi, ne moremo do njega. Poskušamo ohranjati stik z vsemi ogroženimi.«