Najpomembneje je živeti brez obžalovanja

Kako psihiater analizira samega sebe? Verjetno to marsikdo počne, vendar le redki tako odkritosrčno in brez najmanjših pomislekov o morebitnih posledicah za njihov status in avtoriteto kot ameriški psihiater judovskih korenin Irvin D. Yalom. Če se je to doslej manifestiralo v številnih drobcih, je z avtobiografsko knjigo Kako sem postal, kar sem postalo prezentno v vseh podrobnostih in odtenkih.

Yalom se je proslavil z inovativnim modelom skupinske psihoterapije, nič manj pomembne pa niso bile njegove strategije pristnega osebnega stika s pacienti. Da bi se jim čim bolj približal, se je odločil stopiti iz položaja vsevednega strokovnjaka, na terapijah je razkrival svoje osebne stiske, lastno negotovost in nesamozavest ter se soočil z lastnim nezavednim. Njegove seanse so bile predvsem odprt dialog s sočlovekom, pri čemer so veliko vlogo igrali spontanost, skupno odstiranje psiholoških travm, postopno pridobivanje vzajemnega zaupanja ter zlasti občutek zavezništva. »Da se drugemu popolnoma razkriješ in si še vedno sprejet, je morda eno poglavitnih orodij psihoterapije,« je ena od njegovih maksim. Z nekaterimi pacienti – izraz pacient je tukaj sicer nekoliko neumesten, saj ne gre za klasičen odnos med terapevtom in bolnikom, v eksistencialni psihoterapiji se uporablja izraz klient – je celo napisal skupno knjigo oziroma nekakšen epistolarni roman.

Otroštvo in krivda

Tovrstna iskrenost in pripravljenost razkriti tudi najbolj intimne skrivnosti za Yaloma nikakor nista bili neproblematični, v otroštvu in mladostni dobi se je spopadal s številnimi travmatični preizkušnjami. Že judovsko poreklo je bilo svojevrstno breme, nad družino je visela senca sorodnikov, ki se niso pravočasno umaknili iz svojega štetla v Cielzu na Poljskem in so umrli v holokavstu, starši pa o tem nikoli niso spregovorili niti besede. Očitno je bil tudi za njegovega očeta to globoka travma. Kot je Yalom izvedel od sorodnikov, je v domači hiši na Poljskem nekdaj cele ure presedel v mrzli podstrešni sobi in pisal poezijo, potem ko se je preselil v ZDA in odprl majhno trgovino v Washingtonu, pa se je povsem spremenil. »Nikoli ga nisem videl pisati. Nikoli ga nisem videl brati knjige. Nikoli ga nisem videl brati karkoli drugega kot judovski dnevni časopis,« se spominja Yalom.

Odnos med očetom in sinom je bil sicer nekonflikten, vendar zelo distanciran. Kot pravi avtor, njegov oče nikoli ni začel z njim pogovora, poiskal njegove družbe, ga povprašal o njegovem življenju in delu. Čeprav je bil sicer družaben, uglajen v stikih s sorodniki in prijatelji, s sestro Hannah je imel ljubeč odnos, z melodičnim glasom je pel pesmi v jidišu in se rad smejal in zabaval. Še veliko bolj problematičen je bil Yalomov odnos z materjo, ki je – večinoma neupravičeno – v sinu videla krivca za vsako zadevo, ki je šla narobe. Ne samo da je bila oblastna in ošabna, pogosto je bila izrazito nevljudna do okolice, kar ga je vsakič znova spravilo v zadrego. Najbolj pa se mu je vtisnil v spomin dogodek, ko je imel štirinajst let in se je oče sredi noči zbudil s hudimi bolečinami v prsih, njegova mati pa je kričala nanj: »Ti, ti si ga ubil«, kar ga je, čeprav z očetom takrat ni bilo nič posebej narobe, zaznamovalo za vedno.

Lovec na knjige

Z mamo je v naslednjih letih le še redko sploh spregovoril kakšno besedo in tako je v svoji izgubljenosti odkril knjige. Najprej pa seveda knjižnico, kjer si je vsako soboto izposodil šest knjig (takšna je bila omejitev) in jih do naslednje sobote tudi prebral. Knjižnica je postala njegov drugi dom, tam je lahko prihajal v stik s svetom kulture, zgodovine in idej, po katerem je hrepenel. In tukaj se je prebudila njegov strast do biografij velikih osebnosti, ki se jih je lotil kar po abecednem redu. En teden je prebiral zgodbo trobentača Reda Nicholsa, drugi teden pa biografijo »čudaka« po imenu Friedrich Nietzsche. Ena stvar je vodila k drugi, v veliki vedoželjnosti je po knjigi Lovci na mikrobe Paula de Kruifa prebral kup del s tega področja, nato se je navdušil nad Dickensom in Tolstojem ... Kasneje se je sam sebi čudil, kako mu je v tovrstnem samoizobraževanju, brez mentorja, ki ga je zelo pogrešal, uspelo postaviti temelje za zares univerzalni pristop do psiholoških vprašanj, kjer se ni zanašal zgolj na psihiatrično stroko.

Kar zadeva njegov judovski rod, je bil vzgojen kot etničen Jud, tudi krog znancev in prijateljev njegovih staršev je bil izključno judovski, zato pa je skoraj povsem umanjkala religiozna dimenzija. Poleg tega se nikakor ni mogel naučiti hebrejščine, pri verouku, ki ga je obiskoval pred obveznim obredom bar micva, pa je rabinu postavljal tako neumestna vprašanja, da ga je ta kmalu odslovil. Vse življenje je glede tega ostal skeptik, vendar mu zaradi tega ni bil prihranjen antisemitizem, ki ga tudi v ZDA sredi preteklega stoletja ni manjkalo. Tukaj ni šlo zgolj za takšne in drugačne ulične neprijetnosti in psovke, omejitve so bile celo institucionalizirane, na medicinske fakultete se je recimo smelo vpisati največ pet odstotkov judovskih študentov.

Reševanje tesnobe s pisanjem

No, Yalomu je to uspelo, sledila pa sta zelo uspešna kariera na univerzi Stanford in delo v ordinaciji. Razvil je sistem skupinskega terapevtskega dela ter izpopolnil model tako imenovane eksistencialne psihoterapije. Kot osnovo je postavil bodisi funkcionalne ali disfunkcionalne odzive na štiri temeljne danosti človeka in njegovega odnosa do izoliranosti, občutka nesmisla, smrtnosti in svobode. »Obup je cena, ki jo moramo plačati za samozavedanje,« je zapisal v eni od svojih razprav, vendar tukaj ne gre za popoln in dokončen brezup, temveč za vedno novo osmišljanje eksistence. Ki v profesionalnem smislu ni nujno visoko strokovna ali akademsko intelektualna; kot je poudaril v knjigi, ga je velikokrat motila izolacija slonokoščenega stolpa, pogosto ga je hotel začasno zapustiti, da bi se »preizkusil v mukah resničnega sveta«, vendar tega nikoli ni storil. Paradoksalno je celo svoje kliente včasih poprosil, naj pri pogumnih spremembah v lastnem življenju naredijo kakšen korak še zanj, saj je bila njegova odrasla življenjska pot tako poklicno kot zasebno skoraj preveč idilična in v smislu zaščite pred velikimi preizkušnjami tudi privilegirana.

V knjigi Kako sem postal, kar sem Yalom tako strokovnemu kot laičnemu bralcu dovolj zanimivo in sugestivno predstavi številne primere iz svoje psihiatrične prakse. Nekateri so bili zapleteni, kompleksni, spet pri drugih so se težave in občutki krivde, s katerimi so se ljudje obremenjevali vse življenje, rešili ali vsaj bistveno omilili že po nekaj kratkih pogovorih. In seveda analizira predvsem sebe, vključno s hudim strahom pred smrtjo, ki ga je vedno obvladoval, tesnobi pa se je poskušal izogniti na najrazličnejše načine, a predvsem s pisanjem. Yalom se namreč ni omejeval na pisanje strokovne literature, tudi z romani in novelami je poskušal opredeliti svoj pogled na svet in njegove nenavadne zakonitosti ter pogosto absurdne situacije, zlasti pa odnos do neizogibnega ter vedno nedoumljivega zaključka naše življenjske poti. Čeprav ga to očitno ne deprimira, še pri 88 letih vsak dan štiri ure piše na svojem domu v Palo Altu, petkrat na teden pa v San Franciscu sprejema paciente. Oziroma kliente. Ki jih, kot je zapisal, ne samo prosi, ampak kar roti, da je najpomembneje, da živijo brez obžalovanj. In zato sklene knjigo z njemu ljubimi besedami, ki jih izreče Nietzschejev Zaratustra: »Je bilo to življenje? Le dajmo! Še enkrat!«