Mojstrica temnih zgodb

V kratke zgodbe Shirley Jackson (1916–1965) sem se zaljubila na prvi vzdih. Razvijajo se počasi, brez prevelikih pretresov. Gospodinje, ujete v nesrečen zakon, vsiljivi sosedje, izdajalske prijateljice, brezhibno čiste kuhinje, vrt, poln rdečih vrtnic, osamljene ženske, zlobni otroci, mrak, ki pada na bele hišice v predmestju.

Nekje na polovici se prevesijo v nekaj nenavadnega, tujega, v psihološko grozljivko, ob kateri bralca oblije srh, kot da bi mu po hrbtenici gomazele mravlje, ki so zaslutile sladkor v njegovih možganih. Shirley Jackson je v žanru tako imenovanega gospodinjskega noira, za katerega se zdi, da je sodoben izum, pisala že v davnih petdesetih. Ženske v njenih zgodbah so odlične žrtve in še boljše hudobnice.
 

Zrak, ki duši

Prva njena zgodba, ki sem jo prebrala, nosi naslov Odpadnica. Za vedno si jo bom zapomnila in ne morem si kaj, da je ne bi na hitro obnovila, obljubljam, da samo to. No, morda še eno. Torej: Jutro. Gospa Walpole otrokoma in možu postreže zajtrk, otroka sta v svojem svetu, mož bere časopis. Nihče je ne opazi. Ko se končno odpravijo, ostane sama z goro posode in v glavi si dela načrt, kaj vse mora še postoriti. Še en dan, poln rutine in brez veselja. Zazvoni telefon. Soseda ji sporoči, da je njihov pes ubil dva piščanca, in ji pove, da sicer ne mara denarja, da pa se bodo morali znebiti zlobne zverine. Ko se gospa Walpole odpravi v trgovino, se je novica o umorjenih piščancih že razširila po mestecu, vsak, ki ga sreča, ji razloži, kako bi morala psa kaznovati in mučiti. Najbolje bi bilo, da bi ga dala kar ustreliti. Ko pes enkrat zavoha kri, ga nič več ne ustavi, jo poučijo. V mesnici ji špecerist predlaga, naj ga zapre v kokošnjak s kokljo, ki bi mu spraskala oči, da nikoli več ne bo videl piščancev. Vsi se smejijo krutim domislicam, razen nje, ki se ji zdi, da se je loteva omedlevica.



Ko se vrne domov, pri štedilniku drema prijazna in lepa psica Lady, ki, čeprav je še krvava okrog gobčka, sploh ne sluti, da je postala najbolj osovraženo bitje v vasi. Ko pridejo otroci in mož domov, tudi oni govorijo samo o tem, kaj bi bilo treba narediti s psom. Najbolj všeč jim je ideja, da bi kupili ovratnico z rezili, in ko bi psica stekla k piščancu, bi ji ostra ovratnica odrezala glavo. Vsi se krohotajo ob tej krvavi podobi, in ko jih gleda, se ji njena družina zdi popolnoma tuja. Zazre se skozi okno v zeleno pokrajino. Nenadoma se ji zazdi, da jo duši. »Gospa Walpole je zatisnila oči. Kar naenkrat je začutila, kako jo grobe roke vlečejo k tlom, in ostre bodice so zarezale v njen vrat.«

Čigava je srečka

Končno smo dober izbor njene kratke proze dobili v slovenščini. Kot v odličnem predgovoru napiše prevajalka Tadeja Spruk, je prav današnji negotovi čas pravi, da na novo odkrijemo moč molka in jedro suspenza, ki preseva prozo Shirley Jackson, »odsotnost vsega odvečnega in virtuozno rabo tihosti, na katero je tako lepo opozoril velikan sodobne ameriške grozljive proze Stephen King, ko je enega od svojih romanov posvetil Shirley Jackson, 'ki ji ni bilo nikoli treba povzdigniti glasu'.«

Zaslovela je s kratko zgodbo Loterija, ki jo je revija New Yorker objavila leta 1948. V njej opisuje vaščane, ki se nekega mirnega dopoldneva dobijo na trgu. Sije sonce, otroci tekajo po travi, odrasli klepetajo in potem se začne. Kot vsako leto so se tudi letos zbrali, da bi v nekakšnem ritualu iz velike črne skrinje vlekli srečke. Šele kasneje opazimo, da je v zraku nekaj napetega, kot da bi bilo vedno manj kisika. Nesrečneža, ki potegne srečko s črno piko, vaščani kamenjajo do smrti. Tokrat je to prijazna gospodinja, mati dveh otrok. Tudi njenemu malemu sinu prijazna soseda v roke porine kamen, da ga bo vrgel v svojo mamo.
Zgodba je dvignila veliko prahu. Pisma navdušenih in ogorčenih bralcev so zasipala uredništvo revije in majhno pošto v North Benningtonu v Vermontu, kjer je takrat živela pisateljica z možem in štirimi otroki. Hoteli so, naj jim razloži metaforo zgodbe, drugi so jo spraševali, ali vas resnično obstaja, saj bi si kamenjanje radi ogledali v živo, nekateri so odpovedali naročnino na revijo, zdelo se jim je nezaslišano, da tako grdo opisuje mirne ljudi v neki vasi, naše sosede in sodržavljane. Včasih je rekla, da je inspiracijo našla v usodi judov, drugič spet, da so jo navdihnili folklorni plesi, še najbolj verjetno pa je, da je zgodbo posvetila sosedom. Vedno se je bala ljudi.



Loterijo so pozneje uvrstili v osnovnošolska berila, kjer je še danes. Kot opomin, da se lahko zlo zgodi v čisto navadnem mestu, kjer so gospodinje nasmejane, moški odločni in otroke na lica vsak dan poljubljajo sončni žarki.

Shirley Jackson se je zavedala, tako kot vsak dober avtor grozljivk, da se strašne stvari skrivajo v vsakdanjih rečeh. Da ne strašijo hiše, ampak ljudje, ki živijo v njih. Istega leta je napisala prvi roman The Road Through the Wall (Pot skozi zid), ki ni bil ravno uspešen. »V prvi knjigi,« je dejala, »se pisatelji maščujemo svojim staršem, zato da se lahko potem posvetimo pravemu pisanju.«

Prekleto ognjišče

Rodila se je v premožni in konservativni družini. Njena mama je bila elegantna in plehka ženska, ki jo je ves čas kritizirala. Shirley se ji je uprla tako, da je naredila vse tisto, kar je mama prezirala: postala je pisateljica, zelo se je zredila in poročila se je z judom. Moža je spoznala na univerzi, Stanley Edgar Hyman je bil literarni kritik in akademik. Verjel je v njen talent in všeč mu je bila, ker je bila čudna. Najprej sta živela v New Yorku in se kasneje preselila v Vermont. Hyman je imel veliko napako, rad je spal z drugimi ženskami in svoje avanture je opisoval v pismih in dnevniških zapiskih ter želel, da jih žena prebira. Poniževanje matere je zamenjalo poniževanje moža. Njuna velika bela hiša z visokim pročeljem je bila vsaj navidezno srečna, polna otrok, psov, mačk, hrčkov, papig.



Ob večerih sta zakonca prirejala zabave za pisatelje in intelektualce. Shirley Jackson je začela za ženske revije pisati zgodbe o družinskem življenju, humoristične članke in knjige o vzgoji otrok v sarkastičnem in zabavnem tonu, ki so postali velika uspešnica. Vse dneve je gospodinjila in skrbela za otroke, in čeprav jo je mož poklical v kabinet vedno, ko mu je v peresu zmanjkalo črnila in ga je bilo treba napolniti, se je vsak dan usedla za pisalni stroj, ko je le našla pet minut časa. Njena kariera je kmalu zasenčila njegovo. A ko je prišla v porodnišnico rodit tretjega otroka, jo je sestra vprašala, kaj je po poklicu. »Pisateljica,« je rekla. »Bom napisala kar gospodinja,« je odvrnila sestra.



Ženske so jo v pismih spraševale, kako ob štirih otrocih sploh najde čas za pisanje. Manj pospravljajte in več pišite, jim je odgovarjala. Kot pravi v eseju z naslovom Kako pišem, pospravljanje hiše ni ravno delo, ki bi vznemirjalo domišljijo, zato si je medtem ves čas pripovedovala zgodbe in delala zapiske.

Čarovnica z griča

V intervjujih je rada govorila, da zna čarati. Imela je velikansko zbirko knjig o čarovništvu in urokih. Pripovedovala je, da je nekoč uročila žensko, ki jo je užalila, in ta je res padla v jašek dvigala in si zlomila vse kosti »razen ene, za katero nisem vedela, da jo ima«. Moževemu založniku je menda sporočila, da ima doma njegovo lutko, v katero zabada igle, a žal uroka ne more poslati v drugo državo vse do New Yorka, toda ko je nekoč prišel v njeno državo – v Vermont na smučanje, si je že prvi dan zlomil nogo. Govorila je, da ima magično moč, ker je bila to dobra reklama za njene knjige, saj je bila zelo ambiciozna, a tudi zato, ker se ji je zdelo, da čarovnice poosebljajo močne in samosvoje ženske. Hvalila se je, da vedno, kadar igra njena najljubša bejzbolska ekipa, Brooklyn Dodgers, izvaja čarovniške rituale, da bi le zmagali. Tudi samo pisanje se ji je zdelo neke vrste čarovništvo: »Rada pišem, to delam raje od česarkoli drugega, ker če pišeš fikcijo, te to obvaruje pred realnostjo.« V realnosti se je namreč vedno slabše znašla. Imela je cel kup psihosomatskih bolezni, pa tudi artritis, migrene in napade tesnobe. Zelo veliko je pila. Zdravnik ji je, kot je bilo takrat v navadi, velikodušno predpisoval pomirjevala, in ker je bila zaradi njih zaspana, ji je predpisoval tudi poživila. Hranila jih je v posodici v obliki srca na nočni omarici.

Stanja možganske zamegljenosti je dobro poznala, kar nam še kako postane jasno, ko beremo kratko zgodbo Zob, ki je prava umetnina. V njej opiše Claro Spencer, ki se iz majhnega mesta odpravi v New York, kjer ji bodo izdrli zob. Bolečine preganja s kodeinom in uspavali, zato se njeno potovanje z avtobusom spremeni v čudno stanje med realnostjo in halucinacijami, opisano je z izjemno natančnostjo. Boleči zob, kot pravi, postane edini del njenega telesa, ki ima lastno identiteto, ki se ga ves čas zaveda, vse drugo je dim. In ko se na koncu, z izdrtim zobom, še vsa omotična zaradi zdravil gleda v ogledalo v javnem stranišču, ne prepozna svojega obraza med drugimi, ki se gledajo vanj, v torbici ni več njenih dokumentov, broško v obliki začetnice njenega imena odvrže v pepelnik in zdi se, da postane neka druga ženska.



Ta trenutek, ko se notranjost ženske nekega dne sesuje kot peščeni hrib, ki ga odnese orkan, opisuje v več pripovedih: gospodinje, ki bi rade ubežale vsakdanjiku, matere, ki gledajo otroke in se zavedajo, da je neka ženska v njih umrla in je ne bo nikoli več nazaj.

Knjige Shirley Jackson nikoli niso dobile priznanja, kot bi si ga zaslužile. Zato, ker so bile njene junakinje navadne gospodinje, in zato, ker je pisala grozljivke in zgodbe o duhovih – manj vreden žanr. Patricio Highsmith so moški kritiki in založniki še dolgo po tistem, ko je zaslovela, klicali kar »tista punca, ki piše kriminalke«.

Čeprav se je s knjigo The Hounting of Hill House, V hiši na hribu straši, iz leta 1959 (po njej je v šestdesetih nastal film, pred kratkim pa je Netflix posnel nadaljevanko) uvrstila med finaliste za nacionalno knjižno nagrado in pristala je v odlični družbi: Saul Bellow, John Updike in Philip Roth, zmagal je zadnji z delom Zbogom, Columbus.

Shirley Jackson velja za kraljico gotskih zgodb. Foto wikipedija

Kmalu po izidu knjige je doživela živčni zlom. Trpela je za agorafobijo (strah pred odprtim prostorom, ki ga je opisala v kratki zgodbi Steber soli), zato več kot pol leta ni zapustila hiše. Ko se je končno počutila malo bolje, je ugotovila, da ne more več pisati. Njen zakon je bil vedno bolj nesrečen. V dnevnik je veliko pisala o prihodnosti; o tem, da bi se rada ločila, da bi zaživela sama, da si želi hoditi pokončno, ne pa da je krhka, žalostna in nemočna. Želela si je svobode in želela je pisati zabavne in srečne pripovedi. »Zgodbe bo naplavilo, ko se bom znebila vse ropotije iz svoje glave.« Začela je celo pisati nov roman: o ženski, ki ovdovi in povsem spremeni svoje življenje. »Jaz sem kapitan svoje usode. Smeh je možen, smeh je možen, smeh je možen,« je zapisala v dnevnik.

Čez nekaj mesecev je umrla. Stara je bila 48 let. V spanju ji je odpovedalo srce.