Moby Dick

Jutri bo minilo 199 let, odkar je veliki kit glavač napadel in potopil 27 metrov dolgo kitolovko Essex sredi južnega Pacifika. Ne sprašujte me, kaj so kitolovci iz daljnega Massachusettsa počeli s tako majhno barko 3700 kilomet­rov zahodno od južnoameriške obale, na tretjini poti od Čila do Avstralije. Tako daleč od obale so zagledali kita, ki ni bil samo nenavadno velik (kakih 27 metrov), tudi vedel se je čudno. Najprej je ležal negibno na površini, potem pospešeno zaplaval do ladje, treščil vanjo, se nekajkrat zaletel obnjo, obmiroval ob njej, kot bi omedlel. Spet se je predramil, odplaval nekaj sto metrov stran, vzel zalet, se z dvojno hitrostjo zaletel v ladijski premec, ga usodno raztreščil in za zmeraj odplaval. Essex se je potopila in 20 mornarjev se je komaj rešilo na tri manjše pomožne čolne za lov.

Šele potem se je začel pekel. Na različne načine se je po treh mesecih odisejade rešilo samo osem mornarjev. In še to tako, da so sedem tovarišev pojedli, sicer ne bi preživeli.

Kako si je buško na glavi pozdravil glavač, ne vem, vem pa, da so kiti res posebni tiči. Ko sem prvič videl grbavca skočiti iz morja (do repa), je poznavalec Tilen Genov ponudil več razlag, zakaj naj bi to počeli. Ena od teh je, da poskuša­ kit s takim večdesettonskim udarcem mase na morsko gladino narediti vtis. Ko sem prvič slišal za to razlago, sem se malce namrd­nil. Pa ne more en kit narediti vtisa! Le nekaj dni pozneje sem spremljal istega grbavca, ki je dva meseca živahno plaval gor in dol po našem zalivu. V določenem trenutku je med vsemi čolni v okolici izbral desetmetrski čoln Morske biološke postaje Piran, zaplaval obenj, se postavil vzdolž njega dva metra stran, povsem obmiroval in osuplim morskim biologom prav počasi iz morja pomolil rep. Neštetokrat sem še premlel to njegovo gesto. Zdaj sem prepričan, da se je hotel po kitovsko rokovati. Pa za njegov rep ni zgrabil nihče ...