Mančkarada, parada bistroumnega humorja

Izza vijoličnih platnic je kar čutiti, kako zunaj brije burja in pritiska mraz, ko živali trkajo na vrata rdečega piskrčka. Skoraj slišati je, kakšen prepir v njem zavlada, ko druščina zjutraj ugotovi, da je noč skrivnostno vzela tudi med v modrem loncu. In vse to le po zaslugi ilustratorja Marjana Mančka, ki je s svojimi podobami močno zaznamoval sleherno otroštvo.

Podobno, in vse prej kot statično, bralce še vedno nagovarjajo barvite prigode iz Pedenjcarstva, pa tiste o gozdnih najditeljih zrcalca, ki se ne morejo zediniti, čigava slika je v njem, o Višnjanih in Višnjankah, ki grmijo nad Lukežem Drnuljo in njegovim rogatim Liscem, ali o šibkem pastirčku Petru, naposled orjaku Klepcu, ki zmore dvigovati velikanske skale in reševati ljudi iz stiske. Mlajše generacije enako navdušeno mednje prištevajo še vsaj psička Cufka, Modrega medvedka, poprej Brunda Rjavčka, ki je moder postal po padcu v morje, praslovenske junake Hribce in Kraljično na zrnu graha. Vse, kar je ustvaril, vsebuje »bistroumni humor«, kakor Mančkov prepoznavni podpis opisuje umetnostna zgodovinarka Judita Krivec Dragan. Mančka je pritegnila humornost, tudi jedka satira v mojstrskih risbah Hinka Smrekarja, predvsem pa lokalno izročilo, ki so ga Gvido Birolla, Maksim Gaspari in drugi vešče vpletli v zadnji veliki evropski slog, je zapisala v spremni besedi v še sveže izdani Mančkovi antologiji Mančkarada.



Potem ko so se v tujini uveljavili Tintin, mornar Popaj, maček Feliks, mišek Miki, Snoopy, Garfield, Asterix in mnogi drugi, smo Slovenci dobili Zvitorepca, Trdonjo in Lakotnika, like iz Gatnikove Magne purge in seveda Mančkove like, ki so že del naše sodobne nacionalne ikonografije. Kot avtorsko še posebej izvirne navaja Hribce, praprebivalce slovenskih gora, arhetipske junake, ki živijo v jamah, se oblačijo v živalske kože in lovijo divje živali ter živijo v družini – mama Miliboža, oče Daljnomir in sin Milimir. Čeprav spominjajo na Kremenčkove, ki so prišli celo na veliko platno, so veliko bolj prvinski in lokalni. Nimajo ne kamnitega televizorja ne avtomobila s kamnitimi valji namesto koles, prav tako ne telefonske povezave prek kamnitega telefona. Imajo pa kolibo in kotel in malce slabšalno ime po prebivalcih na hribih nad Cerknico, kjer živi tudi njihov avtor.

Kljub temu da je Manček diplomiral iz zgodovine (in angleščine) na ljubljanski filozofski fakulteti, v Hribce ni pletel zgodovinskih podatkov, niti ni brskal za arheološkimi viri, temveč je poenostavil in si pomagal le z znanimi dejstvi. »Morda majčkeno iz lenobe, ker nisem hotel risati vsega, kar sestavlja današnji svet. V prazgodovini je bilo zelo preprosto: ena jama, v kateri so živeli, okolje, gozd, jezero, reka, travniki, trije liki, ki se znajdejo v teh okoliščinah, in številne živali. Ta preproščina mi je bila bližja. Želel sem ustvariti neki nov strip, ki bi bil drugačen kot Kremenčkovi, ki so predstavljali današnji svet, le da so bili avtomobili in televizija kamniti, oni pa so bili oblečeni prazgodovinsko,« je pred časom povedal v intervjuju za Nedelo. O praslovenski družini se je najprej rodil strip, nato knjige in zatem še animirani film. Pri barvanju množice risb za filme, tudi legendarno televizijsko serijo 40 zelenih slonov, prav tako pri ilustracijah in stripih mu je pomagala žena Marta Manček.


 

Sreča z avtorji in uredniki

V Mančkovem že več kot pol stoletja trajajočem ustvarjanju – če štejemo objavo prve karikature v Pavlihi leta 1965 – je nastalo več kot dvesto knjig za otroke in mladino, nad trideset avtorskih slikanic, več stripov, zasnoval je več lutkovnih predstav in zrisal deset kratkih animiranih filmov. Ob 70. rojstnem dnevu, ki ga je praznoval 3. januarja letos, je bilo tako več kot dovolj gradiva za niz razstav (na lanskem bienalu v Cankarjevem domu in v nekaj manjših krajih) ter antologijo Mančkarada na okoli 370 straneh. Kot je dejal pred dnevi ob tem še sveže izdanem zbiru njegovih najprepoznavnejših stvaritev, je bil ob pripravi pregledov svojega dela presenečen, da je »tega zelo veliko in da je precej kakovostnega, raznolikega. Imel sem srečo, da sem sodeloval s priznanimi, odličnimi avtorji, pesniki in pisatelji, od Slavka Pregla, ki me je prvi našel in spodbudil, da sem ilustriral njegovo Odpravo zelenega zmaja, takrat še kot nadaljevanko v Pionirskem listu, ali pa potem ko me je Niko Grafenauer kot urednik spodbudil k ustvarjanju klasičnih slikanic. Imel sem srečo, ne samo zaradi odličnih soavtorjev, ampak tudi zaradi odličnih urednikov, ki so navsezadnje najpomembnejši, da izhaja kakovostna literatura za mlade in starejše,« je poudaril.



Stripe je risal že kot otrok. Kot je povedal v enem od intervjujev, so ga zaznamovali očetov smisel za humor in mamina senzibilnost, otroštvo, ki ga je preživel v Novem mestu med igro z otroki iz soseščine, in mestna knjižnica, od koder je nosil predvsem ilustrirane knjige. Pri desetih, enajstih letih sta s prijateljem stripe risala med počitnicami. Prijatelj, Boris Bele, se je pozneje posvetil glasbi in ustanovil skupino Buldožer, Manček pa je ostal pri risanju in prek karikature prišel do ilustriranja. V gimnaziji je objavil prvo karikaturo v Pavlihi, ki jo je domov nosil oče.
 

Karikature za nadaljevanje poti

Tudi med študijem v Ljubljani se je preživljal z risanjem karikatur. Prav tako je to počel, ko je kot študent z avtoštopom potoval po Evropi. Ko sta se s kolegom potikala po Skandinaviji, je odšel na uredništvo časopisa in prodal karikature, da sta imela denar za nadaljevanje poti. Pred Oslom ga je v katrci pobrala gospa s tremi otroki, ki je videla njegovo jugoslovansko zastavico. Prepoznala jo je, ker je bil njen mož nekaj časa veleposlanik v Beogradu, in ga povabila za nekaj dni na svoj dom, kjer je nato v zahvalo njenim otrokom narisal nekaj risb. Eden od njih je bil Jens Stoltenberg, aktualni generalni sekretar Nata in nekdanji predsednik norveške vlade. Naslednje leto je šel v Veliko Britanijo in v Londonu, denimo, se mu je posrečilo prodati dve karikaturi reviji Reader's Digest, ki je imela takrat, leta 1970, več kot milijon in pol naklade. S honorarjem si je lahko plačal tritedenski tečaj angleščine v Cambridgeu in še mu je ostalo za avtoštop. Kot absolvent filozofske fakultete se je nato poskušal vpisati celo na likovno akademijo, toda s prinesenimi karikaturami pristojnih ni navdušil niti toliko, da bi ga spustili k sprejemnim izpitom, je večkrat povedal.

Njegova prva slikanica je nastala, ko je na uredništvo Mladinske knjige prinesel risbe v stripu, brez besedila. »Tam sta bili ilustratorki Marlenka Stupica in njena hči Marija Lucija Stupica, moje delo jima je bilo všeč in verjetno je tudi to vplivalo na urednika Nika Grafenauerja. Risbe je sprejel, k vsaki je potem kratko besedilo napisala Svetlana Makarovič, in tako je leta 1975 izšlo Pisano okno.« Sredi sedemdesetih so bila med ilustratorji Mladinske knjige legendarna imena tega poklica, Marjanca Jemec Božič, Marlenka Stupica, Ančka Gošnik Godec, Marička Koren, Lidija Osterc, Milan Bizovičar in Ive Seljak Čopič, pot med bralce sta tedaj začenjala Jelka Reichman in Kostja Gatnik. »Ko sem se oziral po nadaljevalcih oziroma dopolnjevalcih, je bil med prvimi Marjan Manček, ki sem ga poznal po objavah v periodiki. Povabil sem ga k sebi in mu naložil Pravljice po telefonu Giannija Rodarija,« se spominja Grafenauer. Potem se je nadaljevalo.
 

Ilustrator z otroško pesniško dušo

Po Kozlovski sodbi v Višnji Gori, ki je Mančku leta 1977 prinesla Levstikovo nagrado, je prišla ena pozneje najbolj ikoničnih stvaritev. »Ugotovil sem, da je Manček kot nalašč za ilustriranje Pedenjpeda, ker ima v sebi tako otroško pesniško dušo. In ko sem mu dal nekaj pesmic o Pedenjpedu ... Madona, me je presenetil! Takoj sem z obema rokama pograbil priložnost in imenitno je izpadlo vse skupaj, tudi potem ko je bil na trgu. Da ne govorim pri otrocih in vzgojiteljicah, ko sva v okviru bralne značke obiskovala šole in vrtce. S takih obiskov sem prinesel ne vem koliko lutk Pedenjepeda, ki so jih izdelali, nekaj jih je še vedno na mojem vikendu na Joštu. Če ne bi bilo Mančkove upodobitve, prvotne, ki je tako očarala otroke, najverjetneje ne bi bilo še vseh drugih najinih slikanic o Pedenjpedu,« je o tako rekoč že nacionalnem junaku povedal Grafenauer. Med avtorji, s katerimi je Manček najpogosteje sodeloval, so bili še Berta Golob, Polonca Kovač, Boris A. Novak, Slavko Pregl, Miroslav Košuta in Tone Pavček.



To, kar je Marjan Manček, Levstikov nagrajenec za življenjsko delo leta 2007, že večkrat poudaril, namreč, da je na neki način še vedno otrok, da je treba sproščeno gledati na svet, se veseliti drobnih stvari in biti presenečen nad novim, se brez dvoma kaže tudi v njegovih delih. So sveža in igriva, da vihajo kotičke ustnic vselej novim generacijam. Ali kot je ob podelitvi nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo pred dvema letoma zapisala žirija: »Posebnost Mančkovih risanih in z živimi barvami izslikanih likovnih pripovedi je pronicljivost, s katero humorno, ponekod hudomušno in včasih kar satirično, nadgradi literarno vsebino. Zato je Mančkova ilustracija vedno sveža in aktualna v svojem času, hkrati pravljična, a z vrednotami nadčasovnosti.«