Ljubim te, jaz tudi ne ... Ljubim.

Besede so glasba, glasba so besede. Legendarna Jane Birkin s svojim angelskim glasom že pol stoletja dovršeno ljubkuje (francoska) ušesa, kakor je s svojim prelestnim stasom nekoč božala oči, medtem ko sta s Sergeem Gainsbourgom drug drugega erotično slačila (tudi) s petjem. Danes 72-letna umetnica se zdaj razgalja še z zapisano besedo, kajti pred meseci je pri založbi Fayard izšel njen dnevnik Munkey Diaries.

Avtoričina pisava je dnevniško življenjska, stavke in vmes risbe, tudi pesmi niza nežno in ubrano, tako kot božansko poje. V dnevniku, ki ga piše od otroštva, je nekako vse, kar takemu dokumentiranju pritiče: vse bežno prebujanje v najstništvo in pozneje v odraslost, vsa občutljivost, vsi strahovi, ki sodijo zraven, vse (spolne) fantazije, obsedenosti in ljubosumje v dobi seksualne revolucije in nasploh prevpraševanja dekleta, ki se spreminja v seksapilno žensko, pevko, igralko, umetnico. Tudi zelo mlada ljubeča mamica je, otrokom slavnih otrok cvetja pa ni bilo, kot v Franciji ni malo primerov biografske literature, ravno postlano z rožicami, potem ko so jih, recimo, skupaj z varuškami vlačili s snemanja na snemanje, ne le po Franciji, ampak po raznih koncih sveta.
 

Milostno in hudo

Jane Birkin se je pred sedmimi leti podala na svetovno turnejo in takrat v Kinu Šiška zapeljevala tudi tukajšnje občinstvo. Nastop je bil čudovit, navzoče je zazibala s svojo ženstveno tenkočutnostjo, s še vedno mladostnim glas(k)om, z nežno visokimi toni, o katerih se zdi, da ljubezensko otipavajo, kot rahlo tapka poletni dež. Pri tem ni – ker proti času tudi ona ne more nič – niti za hip delovala morda postarano manj okusno, erotična milina se ji je podala prav tako pri petinšestdesetih letih. Bilo je lepo, harmonično, eterično, že davno pokojni poet, pianist, skladatelj, slikar, filmar ..., véliki umetnik, genij, ekscentrik in egocentrik Serge Gainsbourg je bil spet živ, vse se je zdelo v najlepšem kozmičnem redu.



A življenje ni samo milostno, kmalu zatem, decembra 2013, je skozi okno skočila njena 46-letna hči, fotografinja Kate Berry – in tragično usekala po ljudeh, ki so jo imeli radi. Po taki bolečini ne more biti, morda sploh za mamo, več nič, kot je bilo, in Jane se je povrhu borila še z levkemijo ... Ko ji je bilo zelo hudo, se je odločila, da bo uredila in izdala dnevniške zapiske, ki jih je najprej v angleščini in zatem v francoščini – Jane Birkin je nemara najslavnejša Londončanka med Francozinjami – pisala od enajstega leta: Munkey Diaries. Knjiga zajema iz obdobja od leta 1957 do 1982, proti koncu lanskega leta pa se je lepo izpostavljena in v francoščini ponujala v pariških knjigarnah. V njej se avtorica, ki je svoje angleške zapiske brez samocenzure in prirejanja prevedla in uredila sama, kaže kot dekletce, šolajoče se v angleškem internatu, kot mladenka vse do razhoda z nežnim in hkrati silovitim Sergeem Gainsbourgom – »bilo je kot v zaporu«, kot mlada mama, ki čaka še tretjega otroka. Poznejši zapisi, ki za zdaj še niso zbrani v knjigi, zajemajo čas od rojstva najmlajše hčerkice Lou do veliko prezgodnje smrti najstarejše hčere Kate, torej obdobje od leta 1982 do 2013. Takrat je tudi dokončno nehala pisati dnevnik. »Vstopila sem v obdobje, ko sem živela samo še paralelno ... Nič nisem imela povedati, kakor da ne bi imela več pravice govoriti. S Katino smrtjo sem zaključila svoj dnevnik.« Napočil je čas, ko so umolknile besede in deloma tudi glasba.


 

Ljubka opica

Vsakdo ima kot otrok koga, ki se mu intimno zaupa: lahko je pravi prijatelj, morda je skrivni prijatelj, mogoče je kaj drugega. Jane je imela za zaupnico opico, plišasto igračko, oblečeno v džokeja, na katero se je začela kot dekletce dnevniško obračati. Zanjo je bila pomembna, ključna. »Podaril mi jo je stric, potem ko jo je zadel na tomboli, z menoj je spala, delila melanholijo bivanja v internatu, bolniške postelje [v katerih so ležali tudi njeni dragi, denimo oče] in moje življenje s [skladateljem] Johnom [Barryjem], Sergeem [Gainsbourgom] in [režiserjem] Jacquesom [Doillonom], bila je priča vsem veselim in nič manj žalostnim dogodkom. (...) Očka je rekel: 'Mogoče nas bo v nebesih pričakal Munkey, z odprtimi rokami!'« Igrača je z njo rasla in odrasla, pozneje so se z njo kratkočasile njene tri hčere, dokler je ni ob Gainsbourgovi smrti nežno položila v njegovo krsto. »Moja opica naj bi ga čuvala v posmrtnem življenju.«
 

Ljubim in ne ljubim

Jane Birkin, ki je v svoji glasbeni karieri posnela 13 albumov in zaseda pomembno mesto v francoski filmski industriji, v predgovoru zapiše, kako je ob pregledovanju svojih dnevniških zapiskov ugotovila, da se človek v resnici ne spreminja. »Kakršna sem bila pri dvanajstih letih, sem še danes. Pomanjkanje samozavesti, ljubosumje, želja, da bi ugajala ... Zdaj bolje razumem, zakaj so vse moje ljubezni propadle.«



Intimni zapisi so vedno opis časa, Jane Birkin govori o sebi in tako tudi o izjemnem Sergeu Gainsbourgu, s katerim sta bila sposobna čutiti močno eno, utelešati idealno ljubezen, in biti hkrati razbiti nič, občutiti neskončen prezir. Iz njenih dnevniških besed veje fluid šestdesetih in sedemdesetih let preteklega stoletja, pa naj gre za film, glasbo, za revolucijo in umetnost. Seveda ima intimni dnevnik javni smisel samo brez časovnega lišpanja, brez glajenja gub ... Jane Birkin menda ne popravlja za nazaj ničesar, tudi ko piše o usodnih odbojno-privlačnih razmerjih z izjemnimi moškimi, ki jih je ljubila, o plamtenju in ugašanju ljubezni, o neskončni predanosti (»za Sergea sem se hotela spreobrniti v judovsko vero«), o varanju, o (občutjih) zapuščenosti, o Sergeu, s katerim sta se bila sposobna stepsti na javnem kraju: klofnila ga je, pa jo je on še močneje nazaj, zalučala mu je torto v glavo, pa jo je porinil v Seno ... Nič ne popravlja niti, ko piše o hčerah, majcenih deklicah – tretja je na poti – ki sta videli tudi marsikaj, kar ni ravno za otroke, in o starših, bratu in sestri, ki so svojo Jane Birkin vedno znova pričakali z brezpogojno ljubeznijo in odprtimi rokami.

Polno in ustvarjalno, umetniško življenje prekipeva od strasti, v dobrem in slabem, v dobrem. Pač ljubim te, jaz tudi ne. Čeprav na koncu, ko čas počisti vse grdo in slabo, je nemara nekako vedno ... ljubim.