Knjiga o posledicah šolanja na daljavo: laž, ki je postala vsem sprejemljiva

Zdenko Kodelja v zadnji knjigi Vednost o nevednosti: premišljevanja o šolstvu v času pandemije pred slovensko javnostjo razgrinja posledice in dileme šolanja na daljavo. Razmahnilo se je po razglasitvi pandemije marca 2020.

Čeprav je bila medijska pozornost glede dogajanja tedaj izjemna, mogoče celo pretirana in je kasneje precej upadla, zanimanje za to tematiko, pravi avtor, še ni ugasnilo. Nemara zato, ker pandemija covida-19 velja za odločilni dogodek 21. stoletja. Morda tudi zato, ker se je takrat zgodilo usodno zapiranje šol in se je uvajalo nadomestno izobraževanje na daljavo.

Iz analognega škodljivo v digitalno

Predstavitev knjige bi bilo dobro začeti pri njenem vrhuncu, tega pa vidimo v ugotovitvi, da je z digitalno tehnologijo nadomestnega izobraževanja klecnil koncept vzgoje. Avtor podčrta misel italijanskega filozofa Umberta Curija, da digitalna tehnologija ne more »odpraviti praznine, nastale zaradi zaprtja šol, saj je izobraževanje na daljavo povsem neprimerno za izvajanje resnične vzgoje, tistega formiranja človeka, 'ki se v grščini imenuje paideia in ki ga Nemci imenujejo Bildung'«.

Avtor tu zareže v jedro pedagoške znanosti, procesa, ki ima opraviti s humanističnim idealom vzgoje. Skupaj s Curijem ugotovi, da pri izobraževanju na daljavo, ki je med pandemijo postalo tako rekoč samoumevno, »nikakor ne gre za neškodljivo pretvorbo iz analognega v digitalno (…), temveč za prevračanje (in pervertiranje) narave in namena formativnih procesov, ki potekajo v vzgojno-izobraževalni ustanovi«.

Kodelja se ob tem seveda vpraša, ali se odmikanje od tega humanističnega ideala vzgoje nemara ni začelo že precej pred pandemijo in digitalnim izobraževanjem na daljavo. Pred štiridesetimi leti je namreč filozof Jean-François Lyotard napovedal, da v postmoderni dobi pada »stara ideja«, kako sta pridobivanje znanja in formiranje (Bildung) neločljivo povezana.

Kodelja ugotavlja, da se je ta »prerokba« skorajda že uresničila, pospeške pa je dobila prav s pandemijo po letu 2020. Spremenil se je tudi status samega znanja in hkrati se zdi, da se je skorajda že uresničila napoved o zastarelosti in preživelosti humanistične ideje o izobraževanju kot procesu človekovega samooblikovanja. Znanje je postalo blago, njegova vrednost, tako kot pri vsakem blagu, pa je odvisna od njegove uporabnosti in dobičkonosnosti.

 

 

Med pandemijo covida-19 se je skorajda že potrdila tudi Lyotardova teza o »smrti profesorja« v postmoderni dobi, kajti v vlogi prenašalca vednosti naj bi ga nadomestile računalniško posredovane baze podatkov. Toda izkazalo se je, da digitalna tehnologija in uporaba umetne inteligence pri izobraževanju na daljavo med pandemijo nista mogli nadomestiti učiteljev. Nemara tudi zato, ker v izrednih razmerah, ki so nastale, niti učenci niti učitelji niso znali uporabiti vseh možnosti, ki jih digitalna tehnologija omogoča. Kaj je oboje pravzaprav pripeljalo v tako brezizhodno stanje?

Nov kontekst resničnosti

Pandemija covida-19 je ves svet postavila v nemogoč položaj. Zaradi nevarnosti okužb, in ker so ljudje množično umirali, so se zapirale cele države, cele družbe. Zapovedano je bilo cepljenje, toda problem je bil, da za precepljenost vsega sveta ni bilo zadosti enot cepiva. Vzpostavila se je razlika med bogatim zahodom in preostankom sveta, ki v svoji revščini od bogatih na začetku za nevarnost, ki je ni sam povzročil, ni bil deležen solidarnosti. Cepljenje je po svetu, tudi v Sloveniji, potekalo v treh valovih. To se je manifestiralo kot medicinski oziroma naravoslovni problem, toda hkrati je pandemija vplivala na družbene procese in vzbudila etične dileme. Prav te so pravzaprav vstopna točka za avtorjeva razmišljanja v tem delu.

Naslov knjige, Vednost o nevednosti, je avtor izpeljal iz aktualnega spoznanja tistega časa, namreč, da o vsej zadevi (covidu-19) »vemo, da ne vemo«. To je podkrepil z izjavo Jürgena Habermasa, da »še nikoli nismo toliko vedeli o svoji nevednosti in neizogibnosti, da živimo in delamo v negotovosti«. In vendar, skladno s Karlom Popperjem, sodobnim filozofom znanosti, stvar je treba podrediti znanosti in naloga znanosti je iskanje resnice, ne dogmatična gotovost, treba je delati z dokazi.

K njim ne pripomorejo niti teorije zarote niti lažne novice, ki jih v tistem času ni manjkalo. Teorije zarote in lažne novice so se takrat širile enako hitro kot sam virus. Pri tem so sodelovali tudi najpomembnejši svetovni politiki. Spomnimo se le tedanjega (in zdajšnjega) ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je uvajal termin »alternativna dejstva«, ki je zanikoval obstoj in pomen virusa, in podobno.

Avtor na podlagi razmišljanj in analiz Hannah Arendt obravnava pojem postresnice, nastale v okolju modernih političnih laži v kontekstu totalitarnih ideologij 20. stoletja. Ta pojem je definiral Vittorio Bufacchi, ki je postresnico povezal z lažjo, bistvo modernih laži pa je v tem, da »se ne zadovoljujejo več s posameznostmi, temveč ponarejajo celoten kontekst, v katerem se kažejo stvari, in s tem ponujajo nov kontekst resničnosti«.

Aletheia je izraz, ki ga Heidegger v zvezi z resnico razlaga kot razkritje. Postresnica v takem kontekstu velja za spodkopavanje resnice. Preroki postresnice skušajo spodkopavati aletheio, resnico, iz katere za moralne subjekte izhaja dolžnost, tako imenovana »alethična dolžnost«. V tem loku avtor bralca pripelje do šole, do ciljev vzgoje in izobraževanja, ti pa naj predpostavljajo kritično mišljenje in izdelan občutek za realnost.

Pandemija covida-19 je s poplavo neresnic, postresnic in alternativnih dejstev pospešila dvom o avtoriteti in veljavnosti znanstvenih dejstev, torej tudi o avtoriteti in vednosti strokovnjakov. Vzporedno je nastopil čas strahu, v okolju, ki ga je Frank Furedi imenoval »kultura strahu«. Pomen samega strahu, je še zapisal, se je spreminjal v perspektivi zatona moralnih avtoritet, utelešenih v posameznih institucijah, ki ljudi vodijo skozi negotovost. Te jim omogočajo spoprijemanje z grožnjami, podpirajo »mrežo smisla, prek katere se družba uči živeti s svojimi strahovi«.

Med pandemijo covida-19 so ljudje izražali več vrst strahu, od strahu pred različnimi vrstami cepiva, do, kot je definiral francoski filozof André Comte-Sponville, tako imenovane znanstvene diktature. Ultimativni strah se izkaže kot strah pred smrtjo in avtor ga sooči s stoicističnim naukom in geslom Memento mori!.

Na eni strani imamo torej strah pred cepivi in cepljenjem, na drugi strah pred smrtjo. Na dlani je, da gre vzporedno za vprašanje avtoritete in zaupanja vanjo. Pri zavračanju cepljenja je bila med evropskimi državami dodaten razlog za nizko precepljenost prebivalstva (jeseni 2021) tudi politična izkušnja. Med prebivalci nekdanjih socialističnih držav, in med njimi je bila precepljenost najnižja, je bilo zaznati zgodovinsko pogojeno nezaupljivost ljudi do oblasti in njenih ukrepov. Toda nezaupanje ljudi tistega časa je bilo bistveno povezano tudi s padcem zaupanja v tedanjo (Janševo) vlado. Avtoritarna oblast po definiciji skozi (ne)zaupanje negativno deluje na precepljenost ljudi. Podobno je veljalo za druge ukrepe za obvladovanje epidemije.

Vse skupaj je vzporedno generiralo strah pred posledicami protikoronskih ukrepov. Na tej osnovi avtor pokaže na nekatere posledice. Ena, kot je v svojih delih pisal že Foucault, je v tako imenovani disciplinirani družbi, temelječi na natančnem nadzoru in kontroli slehernega posameznika. Druga, kot je ugotavljal Giorgio Agamben, je v tem, da je epidemija covida-19 pokazala, kako je izredno stanje postalo kar normalno. Začeli, je zapisal Agamben, smo živeti v družbi, »ki je žrtvovala svobodo zaradi tako imenovanih 'varnostnih razlogov' in je posledično obsodila samo sebe na življenje v trajnem stanju strahu in negotovosti«. Po državah, tudi v Sloveniji, se je zoper take prakse razvil močan odpor.

Med politiko stroko in etiko

Na podlagi povedanega avtor debato zapelje v razmerje med politiko, stroko in etiko. V tem razmerju so se stvari zapletle in v drugem valu epidemije so prišla opozorila evropskega parlamenta, da izredni nacionalni ukrepi za boj proti pandemiji covida-19 predstavljajo »tveganje zlorabe pooblastil« in da mora biti zato »vsaka omejitev, ki vpliva na demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, nujna, sorazmerna in časovno omejena«.

Zloraba epidemije v politične in strankarske namene, na primer preprečevanje zbiranja ljudi na protestnih shodih proti vladi, ni nič drugega kot to in ne bi smela biti dovoljena. Za avtorja so take dileme, tako za politično oblast kot za stroko, stvar odgovornosti.

Če odgovornost postavimo v razmerje do nujnosti izbire, in pri pandemiji covida-19 je šlo natanko za to, razumemo, kako in zakaj se je tedaj pojavila dilema, ali naj bodo šole odprte ali zaprte. Treba je bilo zagotoviti zdravstveno varstvo, na drugi strani pa izpolniti zapoved ustave, da je treba vsem pod enakimi pogoji zagotoviti temeljno možnost pridobivanja izobrazbe. In dejstvo je bilo, da se je med zaprtjem šol duševno zdravje otrok poslabšalo. Dejstvo je, da se je šolstvo poslej podalo na še bolj negotovo pot v prihodnost in potrjena je bila Lyotardova teza o »smrti profesorja« v postmoderni dobi in o vse večjem neskladju med pridobivanjem izobrazbe in formiranjem duha in osebe.

Kako iz nedoletnosti mišljenja

Tako avtor knjigo v loku pripelje do njenega središča, namreč do temeljnih vprašanj, ki jih je vzbudila pandemija covida-19. Dilema je pravzaprav paradoksalna. Po eni strani se učitelj v središču dilem znajde kot nekdo, za katerega se predpostavlja, da vé (Lacan), po drugi so mu dogodki in duh časa odvze(ma)li moč, avtoriteto in veljavo. Vprašanje, na katero opozarja avtor, ni le, kako misliti z lastno glavo, temveč tudi, ali ni razsvetljenstvo, kot ga je razumel Kant, nemara že preteklo zgodovinsko obdobje. Kant je v znamenitem spisu Kaj je razsvetljenstvo? zapisal, da je razsvetljenstvo »človekov izhod iz nedoletnosti«. Nedoletnost mišljenja pomeni nezmožnost uporabljati svoj razum brez vodstva drugega, in v času covida-19 je bilo videti, da se dogaja prav to.

Avtor zagovarja tezo, da ne glede na drastičnost pandemičnega položaja nikoli ne bi smeli opustiti uporabe svojega lastnega razuma. Rabe lastnega uma ni bilo treba opustiti niti, če smo upoštevali vladne ukrepe, kot so bili karantena, prepoved zbiranja, nošenje zaščitne maske in tako naprej. Kot državljani smo se jim bili dolžni podrejati, toda kot umna bitja smo proti temu lahko svobodno in javno postavili svoje misli, sodbe in uvide. Za kaj takega je bilo treba izkazati pogum in se tako ali drugače obrniti na javnost.

V resnici raba lastnega uma ni bila prevladujoča osnova našega ravnanja. Med pandemijo je bilo veliko nekritičnega sprejemanja informacij in dezinformacij o virusu, cepljenju, protikoronskih vladnih ukrepih ... Bilo je veliko slepega pokoravanja tako znanstvenim kot zdravniškim avtoritetam, tudi politični oblasti. Bilo je veliko lahkovernega sprejemanja in hitrega razširjanja mnenj raznih vplivnežev na družbenih omrežjih. Oblasti so aretirale ljudi s kritičnimi mnenji in postavilo se je vprašanje, kje so meje človekovih pravic, kajti lažne novice niso del sovražnega govora, ki spodbuja k diskriminaciji, sovražnosti in nasilju. Vzpostavlja se razmerje med resnico in lažjo, in kot je povedala Hannah Arendt, »resnicoljubnost se nikdar ni štela med politične vrline, laž pa je v politiki vedno veljala za dovoljeno sredstvo«.

Avtorjeva poanta je, da je danes še huje, »saj je laž očitno postala sprejemljiva tudi marsikje izven politike in izven posebnih okoliščin«, kajti v postfaktični in postresničnostni družbi laž in lažne novice niso več »videne kot problem, s katerim bi se bilo vredno ukvarjati«.