Za ameriškega pisatelja židovsko-nemškega rodu Kurta Vonneguta je bilo pisanje kratkih zgodb na začetku njegove pisateljske kariere po eni strani pobeg od duhamorne službe predstavnika za stike z javnostjo pri korporaciji General Electric, po drugi pa krepak finančni dodatek k družinskemu proračunu. Takrat so časopisi in revije še dobro plačevali take prispevke.

Travmatiziran vojni ujetnik med drugo svetovno vojno je bolehal za bipolarno motnjo, kot mnogi v njegovi družini, in to nihanje razpoloženja od evforije do letargije je zdravil s pisanjem. Kot pisatelj je začel z odličnim prvencem Klavirski avtomat leta 1952, ki je bil precej odmeven. Leto prej je pustil službo pri General Electricu. Ko je še delal tam, je nekaj kratkih zgodb tako dobro prodal, da ga je to opogumilo, da je dal odpoved in se z družino preselil na Cape Cod v zvezni državi Massachusetts, kjer je pisal in kadil cigarete pall mall. Prvi roman, ki se dogaja po tretji svetovni vojni v totalitarni družbi, kjer so tovarniške delavce zamenjali stroji, je še vedno srhljivo aktualen.



Leto dni po izidu prvega dela zbirke zbranih kratkih zgodb v prevodu Branka Gradišnika je pred nami drugi del. Zgodbe sta zbrala in uredila v tematska poglavja ter napisala predstavitev Vonnegutova dolgoletna prijatelja Jerome Klinkowitz in Dan Wakefield, avtor spremne besede pa je Dave Eggers.

Tudi druga knjiga je razdeljena na več delov, in sicer Delovna etika proti slavi in bogastvu, Vedenje, Vodja pihalne godbe in Futuristične. Smiselno zaokrožene celote dajejo zgodbam neko rdečo nit, ki je pri njihovem nastanku gotovo ni bilo, nekatere so v tej zbirki prvič objavljene.

Wakefield je v spremnem zapisu razkril nekaj zanimivih podrobnosti o Vonnegutovi družini. V 20. in 30. letih prejšnjega stoletja se je bogastvo rodovine, ki je dotlej imela na voljo služinčad, guvernante, članstvo v bogataških podeželskih klubih, razkošne bankete, potovanja v tujino in zasebne šole, skrčilo na raven srednjega sloja, in tako so Kurta v tretjem letniku z ekskluzivne gimnazije Orchard School prepisali na javno gimnazijo »št. 43«.



Pozneje je v zbirki kratkih zgodb Cvetna nedelja opisal, kako mu je mati govorila o prihodnosti, češ da bo po koncu gospodarske krize spet zasedel položaj v družbi, ki naj bi mu pripadal, se včlanil v okoliške podeželske klube in se udeleževal vsega, kar sodi k takemu življenju. »Ni mogla razumeti, da bi se s tem, ko bi se odrekel prijateljem na Triinštiridesetki, odrekel vsemu.«
Tudi po tistem, ko je sam postal bogat, je zapisal: »Še vedno mi je nerodno, ker mi dobro gre.«

Tak je bil. Usode slehernika so mu govorile univerzalne zgodbe, ki jih je znal mojstrsko upodobiti. In ravno v kratkih zgodbah se njegovo mojstrstvo kaže v najboljši luči. V knjigi je zbranih 47 literarnih biserov, ki ne odsevajo le duha časa, temveč tudi večnost človeških zgodb in dogodkov, ki usodno vplivajo tako na posameznika kot na svet.