Ni veliko predstavitev knjig, ki se začnejo s petjem himne, še manj z dvema. Včeraj je bilo tako. V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma sta pevca zapela
Zdravljico in
Lijepo našo, kar je bil uvod v predstavitev slovenskega prevoda avtobiografije hrvaško-slovenskega poslovneža
Branka Roglića, sicer tudi častnega generalnega konzula Slovenije na Hrvaškem.
Roglić je predsednik skupine Orbico, vodilnega evropskega distributerja blagovnih znamk s področja široke potrošnje in kozmetike, ki pokriva tako logistiko kot prodajo in trženje ter je pomembno povezan s slovenskim prostorom.
V knjigi je podjetnik natančno popisal svojo življenjsko zgodbo, ki ga je pripeljala do točke, ko ima njegova skupina podjetij več kot 8000 zaposlenih in letni promet 2,5 milijarde evrov. Po tej plati je opis njegovega podjetniškega poslovanja lahko ne le pripoved o preteklosti, ki jo njegovi poslovni partnerji več kot cenijo, ampak tudi navdih novi generaciji podjetnikov.
Temeljna pravila
Foto: Jure Eržen/delo
Igor Zidić, urednik izvirne izdaje knjige, je ravno to poudaril v pismu, ki ga je včeraj prebral igralec Pavle Ravnohrib: Roglić, ki je podjetje Orbico ustanovil konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v Švici, potem pa še podjetje v Ljubljani (kjer je preživel tudi vse dni osamosvojitvene vojne), je napisal zgodbo, ki pušča sled o času, a z različnimi primeri kaže v prihodnost. V podjetništvu, je prepričan leta 1943 v Makarski rojeni poslovnež, čigar družina izvira iz Župe Biokovske na robu Imotskega polja, veljajo nekatera univerzalna, temeljna pravila, na primer to, da mora podjetnik poskrbeti za zaposlene, in tega ni nikdar pozabil.
V uvodu slovenske izdaje
Avtobiografije (v izvirniku je delo izšlo lani; slovenski prevod je pripravila
Tadeja L. Zupan, knjigo je seveda izdalo podjetje Orbico) je Roglić stvaren: »Pisati knjigo o sebi, avtobiografijo, se lahko zdi pretenciozno. Kdo pa sem, da bi si kdo želel vedeti o meni več, kot lahko izve od svojih znancev, sosedov, od mojih zaposlenih ali pač čisto po naključju? To je bila dilema, ki pa sem se je znebil pred nekaj dnevi. Odločil sem se namreč, da pustim sled o svojem življenju, o tem, kar sem naredil v dosedanjih 77 letih oziroma v 33 letih podjetništva skupaj z družino in sodelavci v 20 evropskih državah ...«
Nezanemarljiv podatek v zgodbi je, da Roglić ni sodeloval pri privatizaciji v devetdesetih letih in je sam ustanovil vsa svoja podjetja, »razen tistega, v katerem sem bil zaposlen, Croatia baterije, tega sem dokapitaliziral in delno odkupil delnice malih delničarjev«.
Branku Rogliću je včeraj v Cankarjevem domu čestital tudi nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan. Foto Jure Eržen
Na lanski zagrebški predstavitvi knjige je bistvo strnil v en stavek nekdanji hrvaški predsednik
Stipe Mesić: »Roglićeva knjiga je kronologija uspešne kariere pa tudi sporočilo, da je mogoče uspeti, a ostati moralen.« Včerajšnje predstavitve knjige so se udeležili
Božo Dimnik, častni konzul Hrvaške v Sloveniji, nekdanji predsednik
Milan Kučan, predsednik upravnega odbora družbe Postojnska jama
Marjan Batagelj, direktor podjetja Riko
Janez Škrabec, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo
Zdravko Počivalšek, predsednik uprave NLB
Blaž Brodnjak in drugi.
Kučan je včeraj dejal, da je po njegovem mnenju zgodba o Rogliću in njegovem podjetju »ena od najbolj prijaznih, kar jih imamo Slovenci v odnosu do sosednje Hrvaške in Hrvatov«, ne nazadnje tudi zato, ker »Roglić ceni slovensko poslovno okolje, je pa tudi človek in mecen, ki nekaj da na kulturo«.
Hrvaški mediji so zapisali, da Roglić, najbogatejši Hrvat in največji hrvaški mecen, skrbi za zbirko več kot petsto umetnin hrvaških umetnikov, od del Miroslava Kraljevića in Ivana Meštrovića do sodobnih avtorjev, Marka Džamonje in Kuzme Kovačića, iz njegove avtobiografije je razvidno, da je tudi lastnik imenitne zbirke slovenskega slikarstva, saj je za svoje poslovne prostore v Ljubljani kupil dela Matije Jame, Zorana Mušiča, Gabrijela Stupice in drugih, v knjigi pa navaja, da so mu poleg mojstrov Jakopiča, Sternena, Jame, Groharja, Mušiča in Stupice ljubi tudi umetniki poznejših generacij, Beer, Huzjan, Kos, Ciuha, Prančič, Zaplatil, Jeraj in drugi.
Komentarji