Kondicija teka na kratke proge

Konec avgusta je bila tretjič podeljena nagrada novo mesto za najboljšo kratkoprozno zbirko lanskega leta (tokrat je romala v roke Vesne Lemaić za zbirko Dobrodošli). Zapolnila je praznino po ukinitvi nagrade fabula in se tako ustoličila kot edina vidnejša slovenska nagrada, namenjena zgolj zbirkam kratke proze.

Čeprav večina drugih nagrad kratkoproznih knjig ne upošteva, pa te izrazito dišijo žirijam, ki presojajo o nagradah za najboljši literarni prvenec, saj so se v zadnjih petih letih kar štirikrat odločile zanje (kar morda pomeni tudi, da je kratka proza pogosta izbira za prvenec). Javna agencija za knjigo jo postavlja v enako kategorijo kot roman, honorar je primeren količini avtorskih pol. Trg in knjižnična izposoja pa se ne odzivata najbolje, saj se kratkoprozne knjige redko znajdejo v vidnem delu spektra najbolje prodajanih in največ izposojanih.
 

Kaj kaže statistika?

Tako se zdi, da kratka proza pri nas prosperira predvsem v krogih, ki se z njo ukvarjajo tudi profesionalno. Ni je malo v specializiranih literarnih revijah in na spletnih portalih, svoja besedila lahko pošljete na natečaje (te razpisujejo Airbeletrina, Radio Ars, revija Sodobnost, če jih naštejem le nekaj), lahko jo prebirate na kakšnem temu namenjenem dogodku, a se bojim, da bodo ta besedila ostala v ozkem krogu. Za kratko prozo je, podobno kot za poezijo, a zelo drugače od romana, značilno, da lahko živi tudi brez knjižne izdaje, čeprav skromno. Kaj lahko se vam namreč zgodi, da boste na kakšno knjižno založbo poslali rokopis z naborom kratkih zgodb in iz uredništva prejeli predlog, da bi morda raje razmišljali o romanu.



Seveda se ob tem odpira vprašanje trenda izdajanja kratke proze pri nas. V statistiki, ki jo je med letoma 2009 in 2018 vodil NUK, vidimo, da je število izdaj kratkoproznih zbirk za odrasle (v tem kontekstu je otroška literatura pomembna, a refleksijo o tej prepuščam komu drugemu) do leta 2015 upadlo s 132 na 71 naslovov slovenske izvirne kratke proze (podoben trend je pri prevodih, ki pa jih izide približno dvakrat manj), od takrat pa številka stagnira. Trend je podoben pri drugih literarnih zvrsteh, le da se romanov in pesniških zbirk izda dva- do trikrat več. Tako je kratke proze do 10 odstotkov izdanega izvirnega slovenskega leposlovja, pri čemer se ta delež dolgoročno zmanjšuje, vendar ostaja precej manjši pri prevodni literaturi, kjer kraljuje roman, ki predstavlja več kot polovico vsega prevedenega leposlovja. Bržkone bi kakšno delo, ki ga je mogoče klasificirati kot kratko prozo, našli v razdelku »druge zvrsti«; ta predstavlja približno četrtino izdanega leposlovja pri nas.
 

Mešanice

Navedeno je mogoče razumeti kot približen obris konteksta in sistemske podobe, ki bedi nad domačo kratko prozo in izkazuje, da so ji okoliščine relativno gledano še kar naklonjene. Toda ali je mogoče domači kratki prozi v zadnjih letih najti kakšen bolj vsebinski skupni imenovalec?

Ni pretirano trditi, da med vso kratko prozo prevladuje kratka zgodba, medtem ko so novele, črtice, pripovedke in podobno prej izjema kot pravilo, a tudi med slednjimi je najti nekaj vidnejših del, kot sta denimo Igre brez meja Andreja E. Skubica (novela) in Ugrizi Andreja Blatnika (kratke kratke zgodbe). Še bolj pa se zdi, da je prav oznaka kratke proze odličen teren za zvrstno hibridno pisanje. Tako smo pred nekaj leti brali Hišo in druge spise Jureta Jakoba, ki prečijo polji esejistike in kratke proze, zagata se je pojavljala tudi ob Stramorjevih korakih Andreja Tomažina, ob katerih je mogoče zagovarjati tako tezo, da gre za kratko prozo, kakor tezo, da gre za roman, in enako velja za prvenec Dijane Matković V imenu očeta. Podobno vprašanje lahko odpre nedavno izdani prvenec Eve Mahkovic Na tak dan najbolj trpi mastercard, ki je na cobissu označen kar z »razne literarne vrste«. Obenem se zdi, da je v zadnjih letih nekoliko manj poezije v prozi, ki ob poskusu predalčkanja pogosto bega.



Ni videti, da bi bila kratka proza posebej rezervirana za kakšne tematike ali postopke. Kdor jo redno prebira, opazi, da, podobno kot pri romanu, prevladujejo teme medosebnih odnosov in določen nabor socialnih tematik (vprašanja družine, priseljenstva, revščine …). Kljub temu se pojavljajo naslovi, ki jim je mogoče pripisati bolj specifične tematike. Tako je Andrej Tomažin v Anonimni tehnologiji zakorakal v vprašanje transhumanistične realnosti, Eva Markun je v Menažeriji izrisala presečišče med ženskim vprašanjem, naravo in Drugim, Davorin Lenko je svoj jezik seksualnosti, ki služi za samo logiko dogajanja, nadaljeval tudi v zbirki Postopoma zapuščati Misantropolis, Primož Sturman pa je v zbirki Gorica je naša osvetlil vprašanje zamejstva in »obmejstva«.
 

Znanilka trendov

Nekaj posebnosti je vendarle zaznati. Zdi se, da se kratka proza večkrat spogleduje s svojo tradicijo in poseže po ustvarjanju nekoliko tesnobnejše atmosfere, popisovanju nenavadnih (tudi metafizičnih) dogodkov, kot bi denimo lahko ugotavljali pri že omenjeni Menažeriji, prav tako pri Ribjem kriku Toma Podstenška, Plašču Tine Vrščaj ali Zelenem fotelju Anje Mugerli. Odmev tradicije je zaznati tudi v pogostejšem zatekanju k hitrim obratom in primernosti forme za humorno pisavo (denimo proza Arjana Pregla ali pa anekdote in humoreske Petra Čeferina, Dragana Petrovca idr.).

Kakšna je torej kondicija sodobne domače kratke proze? V razmerju do preostalega leposlovja ne izstopa, pogoji zanjo so morda slabši v primerjavi z romanom (hja, ali rečemo za koga, da je znan po kratki prozi?), vendar kratka proza veliko nadoknadi z možnostjo revijalnih objav, javnih branj in sprehodom čez najrazličnejše zvrsti, ki so zanimive za različne bralske skupine. Objavljajo jo različne slovenske založbe in z njeno kvaliteto se po moji oceni ne dogaja nič takega, kar se ne bi dogajalo tudi drugje. A na kratko prozo velja biti pozoren, saj se zdi, da je to literatura, ki jo v povprečju pišejo mlajše generacije kot romane, je primerna vstopna točka v literarno polje in nam tako vsaj delno razkriva, kaj bomo brali v bližnji prihodnosti in kakšni so morebitni novi trendi v polju književnosti.