Ko neka ideja prekrije dejanskost

Avtor se že v uvodu, ki deluje precej poljudno, vpraša, ali bi ideologije morale biti na slabem glasu. Govori o očitkih o »izmih«, kajti ideologijo ljudje povezujejo z njimi, na primer s komunizmom, fašizmom, anarhizmom, liberalizmom. Nato, reči moramo, da v dokaj predteoretskem slogu, ugotovi, da »smo vsi ideologi« in da ideologije za nas »kartografirajo« politične in družbene svetove.

Freeden ugotavlja, da je raziskovanje ideologije v bistvu najkoristneje obravnavati kot raziskovanje političnega mišljenja. FOTO: Shutterstock

Vtis avtor popravi, ko predstavi zgodovino pojma ideologije skozi »marksistični prevrat«, skozi Marxovo in Engelsovo Nemško ideologijo, s katero sta se spoprijela s tradicijo nemške idealistične filozofije. Tu Freednova knjiga zagrize v resno teorijo razmerja med realnim svetom in tem, kar sta Marx in Engels imenovala iluzije o njem. Filozofija je zanju prekrila dejanskost in privzela obliko, ki sta jo imenovala ideologija. V vsej ideologiji, sta povedala, je prikazano, kako so ljudje in njihova razmerja, kot v cameri obscuri, postavljeni na glavo. Vloga ideologije je bila v obrnjeni sliki s kapitalizmom popačenega materialnega sveta ublažiti protislovja. Ideologija je protislovja naredila na videz nujna, normalna in neprotislovna. Gre za proces sublimacije, zgodnji primer take emancipacije od resničnega sveta, pravita, so duhovniki. Tisti, ki so poleg njih nadzorovali človeško ravnanje in mišljenje, so pripadnike podrejenega razreda (proletariata) prepričevali, da je prevladujoča buržoazna ideologija tudi njihova. Z ideološkim »hokuspokusom« in fetišizacijo blaga in trgov nenormalno postane normalno. Freeden se nagne k ugotovitvi, da je podoba (interpretacija) ideologije, ki izhaja iz marksističnega pristopa, dokaj prepričljiva. Potem, kot se spodobi za pravo debato, ponudi obsežno paleto ugovorov.

Ponudi pa tudi premišljevalce 20. stoletja, ki so se vzpostavili na tej ali podobni miselni tradiciji: Karla Mannheima, Antonia Gramscija in Louisa Althusserja.

Mannheim je pokazal, kako ima ideologija družbene korenine. Je »odraz vseh zgodovinskih in družbenih okolij«. Razširil je Marxov pogled, pokazal je, da ni le kapitalizem tisti, ki je vir ideoloških utvar, temveč je vplivanje na miselne procese ljudi značilnost vseh družbenih okolij. Ideologija ima povrh tako družbene kot psihološke pojavne oblike. Posledica Mannheimovega pristopa naj bi bila »politična znanost«, raziskovanje in ocenjevanje delnih resnic neke družbe. Avtor oceni, da sodi v sam vrh teoretikov ideologije, kljub temu pa da se je zaustavil »na nikogaršnji zemlji, med starim in novim razumevanjem«.

Gramsci in Althusser

Naslednji je Antonio Gramsci, radikalni italijanski marksist. V preučevanju ideologije je najbolj znan po pojmu hegemonije. Buržoazija, vladajoči razred ideološko hegemonijo lahko izvaja ne le z državno prisilo, temveč tudi z različnimi kulturnimi sredstvi. Ideologija, trdi, ni izključno orodje države. Ideologija nastaja in deluje v civilni družbi, na področju dejavnosti posameznikov in skupin, ki niso stvar države. Tu so intelektualci, nevladni voditelji s kulturno avtoriteto, ki so glavni oblikovalci in dirigenti ideologije. Njihovo pronicanje v družbeno življenje je temeljilo na spontanem oblikovanju soglasja pri širšem prebivalstvu. Gramsci poudari razlikovanje med ideologijo kot zavestno stvaritvijo tistih, ki jo proizvajajo, in tem, kar je z vidika onih, ki so ji podvrženi, nezavedno. Njegova teorija po Freednovem mnenju torej načenja nekatera vprašanja, ki se jih Marx ni dotikal. Marx in Engels sta nemško filozofijo zavrnila kot metafizično obliko ideologije, Gramsci si filozofijo prizadeva vrniti nazaj na zemljo, jo hkrati demistificira in znova vključi v običajne miselne procese posameznikov. Ob tem je ohranil trojno strukturo politične misli: individualne filozofije posameznih filozofov in širših filozofskih kultur, tip, ki se je utelesil v hegemoniji, in tretji tip, ki je obstajal v embrionalni obliki med ljudskimi množicami, »pri katerih so se splošna pojmovanja o svetu pojavljala le v nenadnih in fragmentarnih prebliskih«. Gramsci je prepoznal vlogo ljudskega mišljenja v dialogu z intelektualci in pokazal na večplastnost ideoloških stališč, ki so značilna za sodobni svet.

 Komunizem sodi v nabor klacičnih ideologij. FOTO: China Daily/Reuters Pictures

Louis Althusser je naslednji v Freednovi obravnavi ideologije. Njegova vloga zanj ni tako pomembna kot Mannheimova ali Gramscijeva, prav on pa je bil tisti, ki je na novo opredelil ideologijo. V ideji, da je vloga ideologije v zagotavljanju podrejenosti delavcev vladajočemu razredu, je sledil Marxu. Sledil je tudi tezi, da je bilo to doseženo z razširjanjem moralnih pravil in spoštovanjem, »potrebnim za ohranjanje uveljavljenega reda«. Nadzor nad know-howom, torej nad znanjem in izkušnjami, nujnimi za zagotavljanje represije, izvajajo uradni »aparati«, na primer država, cerkev in vojska. Ti so poskrbeli za sposobnost preživetja obstoječega gospodarskega sistema. S tem, ko je povedal, da pri ideologiji ne gre zgolj za zamegljevanje dejanskosti, se je Althusser odmaknil od Marxa. Ideološko nadzidavo je primerjal z zgornjim nadstropjem dvonadstropne hiše. Postavljena je nad gospodarsko in proizvodno bazo (v pritličju), politične in pravne institucije so v prvem nadstropju.

Represivni aparat države je politična sila, ki je imela nadvlado, toda ideologija je simbolni nadzornik in je razvila svoje lastno življenje. Ideološki aparati države so bili v verskih, pravnih in kulturnih strukturah, v množičnih medijih in družini, zlasti pa v izobraževalnem sistemu. Toda njegov prispevek k razumevanju ideologije je bil v tem, da je prepoznal raznolikost njenih institucionalnih oblik in številnost teh ideoloških aparatov. Pomemben je predvsem zaradi še nekaj spoznanj: da ima ideologija temeljne značilnosti, ki niso odvisne od zgodovinskih oblik; da ima ideologija v družbenih aparatih materialno eksistenco; in končno, da je za nosilce ideologije napravil konkretne posamezne subjekte, s tem pa je prekinil tradicijo, »ki ideologijo neizogibno povezuje z razredom«. Izraz, ki ga je Althusser uporabil za razlago odnosa med subjektom in ideologijo, je poimenovanje oziroma »interpelacija«.

Ideologija na teoretskem razpotju

Osrednji del knjige Freeden zaposli s poljem, ki gre onkraj teoretikov. Z nastopom množičnih politik, pravi, so se v Evropi okrepile tradicije političnega mišljenja, kakršno je na primer liberalizem. Tovrstna »kompleksna gibanja« (liberalizem, konservativizem, socializem) so zaživela svoje lastno življenje.

Funkcionalistični pristop narekuje odgovor, kako razumeti ideološke sisteme. Politična ideologija, zapiše, je skupek idej, prepričanj, mnenj in vrednot, ki izkazuje ponavljajoč se vzorec, ki jo podpirajo pomembne skupine, ki tekmujejo v predlaganju javne politike in nadzoru nad njimi.

Tudi antikomunizem je ideologija. FOTO: Press Release

In konec ideologije?

Težava je, kadar analitiki, tudi politiki, posebej konservativci, zanikajo svojo ideološkost. V 50. letih 20. stoletja so nekateri razglasili konec ideologije. Toda tu je logična napaka, kajti že v 60. letih je v tretjem svetu prišlo do eksplozije novih ideoloških različic. V ZDA se je uveljavil nemarksistični pogled na ideologijo, pogled se je preusmeril na interpretacijo ideologije kot simbola. Povrh se je vnel boj (ideologij) za nadzor nad političnim jezikom. Pomemben postane kontekst pojmovanja univerzalnosti, pomen razumevanj družb, ki izhajajo iz določenih zgodovinskih obdobij. Primer je pojmovanje univerzalnih človekovih pravic, ki izvira iz zahodne kulture.

Avtor na rob »zapletene pojmovne strukture ideologij« doda zadnji sveženj sestavin ideološkega ustroja: proksimiteto, prioriteto, prepustnost in proporcionalnost, skratka, štiri P-je.

Makro- in mikroideologije

Prevladujoče politične ideologije so bile v glavnem stvar 20. stoletja. Govorimo o liberalizmu, konservativizmu, socializmu, fašizmu in komunizmu, mogoče še o kakšni. Večina sodobnih ideologij se ovija okrog političnih gibanj in strank, v razponu od levih do desnih, a le redko so nastajale v njihovem okviru.

Liberalizem goji zamisel razumnosti, svobode, mišljenja, napredka, vloge posameznika, o neomejenem razvoju ... Liberalna tradicija je pripeljala do ideje prostih trgov in svobodnega podjetništva, ki ga je treba ščititi pred birokratsko neučinkovitostjo države.

Socializem postavlja tezo, da je skupina tista, ki predstavlja družbeno enoto. Sem sodi razred, naklonjen je enakosti brez hierarhičnih razlik, neguje ideal človeške blaginje, vero v zgodovinski proces, kritičen je do sedanjosti in preteklosti in goji vero v prihodnost.

Liberalizem hoče govoriti v individualni svobodi človeka.  FOTO: Konrad Kozlowski/ Agencja Wyborcza/Via Reuters

Konservativizem. Čeprav konservativci zanikujejo, da bi bili ideologija, so ti zagovorniki paternalizma in intervencionizma. Tudi oni so se pridružili ideji prostega trga in minimalne vloge države. Prepričani so, da družbeni red temelji na zakonih, ki so zunaj človeškega nadzora in so človeški volji nedostopni. Njihova običajna sidrišča so pojmi kot Bog, narava, zgodovina, biologija in ekonomija.

Med makroideologije avtor uvršča tudi totalitarne ideologije. Totalitarizem je ukinil prostor med javnim in zasebnim, zanj ima država pravico urejati vsa področja družbenega in individualnega življenja. Sem sta v 20. stoletju sodila Mussolinijev fašizem in Hitlerjev nacizem. Sem sodi tudi Leninov in Stalinov komunizem, prav tako druge različice tega.

Pri mikroideologijah avtor za razliko od makroideologij odpre premislek o sodobnem svetu, o novih političnih (in družbenih) mišljenjih, v katerih ni več mogoče prepoznati klasičnih ideologij. Po eni strani smo dobili globalizem, po drugi popolno razdrobitev. Globalizacija ni ideologija, zapiše, je politični in gospodarski proces, spodbujen z ideološkimi izhodišči liberalizma. Končno pride do prepoznave neoliberalizma, oživitve prostega trga, ki se je zgodila pod zaščitnim plaščem konservativizma.

Protistgi so odrazu svobode izražanja nezadovoljstva nad obstoječim stanjem. FOTO: Via Reuters

Knjiga se končno izlije v obravnavo tako imenovanih ozkih ideologij, o drobljenju ideologij, primer so družbena gibanja s konca 20. stoletja. Ozke ideologije so za avtorja nasprotje od makroideologij, primer je nacionalizem, ideologija, ki se osredotoča le na pomen naroda.

Avtor se slednjič vpraša, ali so ideologije »zahodne« in kako je na primer z verskimi fundamentalizmi. Nazadnje prizna, da se je ideologijo namenil vrniti politiki in da je raziskovanje ideologije »v bistvu najkoristneje obravnavati kot raziskovanje političnega mišljenja«.

Zdi se, da delo, potem ko Freeden dobro obravnava velike ideologije, nekako izzveni. V razmišljanjih in v zvezi z vprašanji ideologije avtor večkrat filozofe in filozofijo obravnava nekoliko slabšalno, vsekakor ne kot tiste, ki bi o njej lahko povedali nekaj več. Mogoče gre dejstvo, da delo proti koncu izzveni, pripisati prav umanjkanju globljih in nekoliko bolj zahtevnih filozofskih premislekov.