Knjige zdravijo in povezujejo

Japonska literatura pogosto osvetljuje iskanje posameznikovega mesta v družbi, kar velja tudi za roman Moji dnevi v knjigarni Morisaki, v katerem to olajšajo knjige. Po njem so posneli tudi film.

Pisatelji radi obdajo svoje like s knjigami, občasno pa je kakšna knjiga osrednji lik romana. Ganljivi prvenec Satošija Jagisave, velika uspešnica v pisateljevi domovini in tujini, je zdaj izšel tudi pri nas, pri založbi Učila v prevodu Maše Sitar. V tem romanu knjige postanejo most pri gradnji medosebnih odnosov.

a

Tokijsko okrožje Džinbočo je raj za ljubitelje knjig. V ulici, v kateri je več kot 130 knjigarn, na mirnem vogalu v stari leseni stavbi domuje knjigarna Morisaki s stotinami rabljenih knjig. Tja se zateče petindvajsetletna Takako, ki sicer nikoli ni bila navdušena bralka, potem ko ji je fant in hkrati sodelavec zlomil srce. Lastnik je njen stric Satoru, neznansko ponosen na svojo knjigarno, tudi on si je tam celil rane in se zakopal v delo, ko ga je pred petimi leti zapustila žena Momoko. Takako sprejme ponudbo čudaškega strica, da lahko brezplačno prebiva v sobici nad knjigarno in mu pomaga. Obkrožena s knjigami jih počasi začne listati in spoznavati neznane svetove. Poletje se prevesi v jesen, ko v bližnji kavarni spozna fanta. Zgodba se zasuče, ko se brez pojasnila vrne Satorujeva žena Momoko. S Takako se zbližata.

Takako v filmu igra Akiko Kikuči.

Še nadaljevanje

Satoši Jagisava se je rodil leta 1977 v Čibi, glavnem mestu istoimenske prefekture, v bližini Tokia. Za prvenec, ki je izšel leta 2009, je prejel literarno nagrado čijoda, že naslednje leto so po njem posneli film. Po velikem uspehu prve knjige je napisal nadaljevanje Še več dni v knjigarni Morisaki. V nekem intervjuju je dejal, da je z romanom »želel povedati, da se lahko človek pri katerikoli starosti spremeni na bolje. Še posebej ko doživimo kaj težkega ali bolečega, imamo priložnost, da pogledamo vase do tega trenutka in se spremenimo. To me je naučilo življenje. Takako je ženska, ki se doslej skoraj ni ozirala nase, živela je preprosto. Ni bila samozavestna in ni mislila, da ima kaj povedati. Zato tudi drugim ni mogla povedati, kaj čuti. Mislim, da je to značilnost mnogo Japoncev, tudi moja.«